Saturday, March 31, 2012

Patacones y quesadillas

Petek, kak dan več kot 1 teden nazaj... Preden sem se peljala v Postojno, sem šla do stare Gorice na železniško in.. James je že čakal. V roki je imel vrečko in notri.... PLATANO!!! Tako kot je bilo že prej zmenjeno, je od takrat, ko sem jaz šla v šolo pa do krožka španščine on sam malo pohajal po Postojni.. 16h ura se je bližala in James je že čakal pred šolo. Šla sem ga iskat in šli smo kar v kuhinjo, da bi pripravili.. takrat pa so kar počasi začeli prihajat člani moje ekipe :) 

V sredo so že imeli možnost polsušat nekoga, ki je nativo špansko govoreč.. ampak Pancho govori tudi slovensko.. James pa... špansko in italijansko. Nekako so se morali ti moji znajst in nekako skomunicirat z njim. Najbolj pogumna je bila Katarina. Ostali so tudi nekaj poskušali, ma so se bolj po slovensko menili med sabo. Aaa... kaj češ :) Vem, kako je, ko ne štekaš jezika.. ma tudi takrat, če kaj rabiš, se moreš znat sporazumet.. no, sej je tudi njim uspelo :)

O ja, da ne pozabim.. James je Kolumbijec, doma iz enega malega otočka na Karibih.. San Andres, Providencia. V Italiji živi že približno 6 mesecev in pravi, da mu okolica ni najbolj naklonjena.. Ma.. sej vem, kako je tam.. Na tistem področju je precej rasizma in faš... Ma pustmo stat to...

V glavnem, kuhali smo, se imeli fajn in plesali :) 



Katarina pleše salso s Jamesom


 Še jaz z Jamesom

 Šefa kuhinje v akciji




 Patacones v izdelavi

Kolk sem jaz te pataconese pogrešala.. sej niso nič posebnega.. ampak.. mmmmm... Samo da vidim to hrano, kaj šele, ko sem jo spet okušala.. Kot da bi bila tam.. Ko čutna zaznava prebudi spomin... Spomin na tiste kraje, ljudi, morje, prijatelje.. preživele trenutke.. lepo lepo lepo.. 

Kako naredimo patacones: platano olupiš, razrežeš na kose. Te kose cvreš. ko se zmehčajo, jih pobereš ven, in speštaš in to daš še 1x cvret. ... Ja, samo cvrtje.. sam je fino ;)

Ko smo šli skozi vrata, so minile že 2 uri pa pol.. Aaaa.. kolk gre hitro cajt, ko se imaš fajn!... Tako smo se vsi razšli, jaz pa sem Jamesa peljala še v Ljubljano na en sprehod. Itak, parkirala sem kot vedno v Trnovem in potem via peš do Prešerca. Usedla sva se pri spomeniku in se pogovarjala o različnih stvareh. Vse polno ljudi je bilo kot vedno. Ljudje so hodili, eni so se ustavljali in klepetali drugi pili, jedli.. karkoli.. Potem pa.. Rekel je, da je prvič, od kar je prišel iz Kolumbije, na kraju, kjer se počuti kot doma. Kjer so ljudje še zvečer zunaj, se družijo. Rekel je, da je tako tudi v Kolumbiji.. verjamem.. povsod v latino, kjer sem bila, se ljudje družijo zunaj na ulici ali v parkih. Rekel je, da je tam, kjer sedaj živi, vse "brez življenjanj" na ulici. Nikjer ni nikogar.. Rekel je, da se počuti srečnega in da je vesel, da sem ga vzela s sabo v šolo in da sva potem šla še v Ljubljano.
... Meni se ni zdelo nič takega, kar sem naredila.. njemu pa je to ful pomenilo. In rekel je, da se je v šoli imel fajn, tudi če jih ni razumel, da je bilo super.

Lep občutek je, ko veš, da si nekoga razveselil... :)

Sunday, March 25, 2012

Premagala sem samo sebe ;)

E, pa je prišel ta dan. Po pravici povedano, si nekaj časa nazaj niti predstavljala nisem, da bom kdaj tekla mali maraton (21km). Nedosegljivo je bilo vse dokler se z Majo nisva dogovorili in tudi prijavili (kar nekaj mesecev nazaj) na mali Kraški maraton, 25.3.2012

Dan se je itak začel z budilko.. kako pa drugače.. in še uro so ponoči menjali, tako da sem v bistvu spala 1 uro manj! Ma ben.. zjutraj sem zrihtala vse une moje ceremonje :) Potem pa via Sežana. Itak sem vedla, da bomo dobili parkirni na super lokaciji.. Namreč, to sem sanja ponoči ;) Potem pa kar takoj prevzet štartno številko :) 1010 .. a ni dobra številka? :)


Tu smo prevzeli štartne številke in.. poleg mene je stala Špela Pretnar tu na tribuni in slikala množico. :)

Potem pa sva se tudi z Majo dobili, šli do enga kafetka, pit, jest (ne me2) in lulat in kakat.. ma kar češ, ni da ni :) hahha :) Sledilo je ogrevanje, strečing in via na štart.. E ja.. GUŽVA! :) Ma nič zato.. adrenalin in dobro vzdušje sta kar naraščala... Nekako smo slišali znak za štart, ma preden smo se mi začeli premikat in šli skozi uni napihljiv rdeč lokec za štart, je šlo mimo ene 3 minute.. potem pa via!!!!!!





Ene prve par kilometrov so vsi kar nekam hitro tekli. Maja je šla naprej, jaz sme pa skušala držat svoj tempo, da se ne bi preveč hitro utrudila. Zdelo se mi je, kot da me vsi prehitevajo.. Ma :) Sem si tudi sama dopovedovala, da to sploh ni pomembno. Halo :) Sej sem šla zase in tečt.. na svojo preizkušnjo ;) In v tem duhu sem tudi tekla naprej. Prvih 6 km je bilo vse v hribček.. Uff.. potem malo spusta in še kar hribček.. In to kar do konca.. skoz nekam navzgor. Ma se je dalo. ..Kasneje, po 10.km sem pa tudi jaz začela prehitevat :) .. ...Ob poti so bile table. Običajno so jih postavili ob značkah za cele km. Spomnim se tiste pri 18.km.. "Ne se čudit razdalji, Bodi ponosen nase al.. čudi se sebi".. ali nekaj podobnega.. ne vem.. ma je bla dobra ;)... Fajn je bilo brat :) Res vzpodbudno! ..aja, zdej vem.. "Ne občuduj razdalje, občuduj sebe."
Ko sta manjkala še 2 km, je bil spet in še vedno hrib. Kar mi ni blo jasno, da kako je to tako možno. No, kakorkoli, hrib je bil za vse in bližali smo se koncu. Kolk je blo fajn, ko si že lahko iz daljave (preko zvočnikov) slišal glas, ki je ob cilju vzpodbujal..O, takrat sem vedla.. zdej sem pa res blizu! .... Še en ovinek.. ljudje so navijali, ploskali in že sem zagledala un rdeč napihljiv lok pred seboj... Kar pospešila sem :) in pritekla na cilj z rokami na vzgor, ker sem danes zase ZMAGALA! ;)


 Maja je prihaja proti cilju (z rdečo majico)

 jaz na cilju :)

Oo.. ma ko sem pritekla, bi še kar tekla :) Mentalno nisem bila utrujena, le kolena so rabla mal se ustavit, sicer pa super in fajn. In evo dokaz, da sva obe z Majčo, po 21km, sveže kot rožce ;)


In še zaslužena malica ;) jota s klobaso

Pa še to.. vsi smo si zaslužili medalijo ;)

Wednesday, March 21, 2012

Krožek španščine :)

Jaz ne bi bila jaz, če ne bi stvari počela malo drugače, kot je običajno. Tako da se pri krožku učimo z metodo Michela Thomasa z raznimi "dodatki" pri besedišču in tipičnem načinu izražanja v itak moji Kostariki ;) Pura vida!! :) In.. že na začetku sem si mislila, da bomo malo latino muzike spoznali, da se bo plesalo salso in da bomo kuhali. In..  Nekaj se je že uresničilo in tu je dokaz ;) Na obisk je prišeč Panchito :)





Panchito je prijatelj iz Peruja. V Sloveniji je že celo desetletje. Tu uči salso, dela kot DJ, ima animacije,... Vse stranski in polen ene lepe pozitivne energije in powerja. :) Ko plešeš, si kar nafilaš baterije ;)

Več slik o salsa dogodku :)
http://jackofacko.blogspot.com/2012/03/its-salsa-time.html

Saturday, March 10, 2012

Besedilo, ki sem gazačela dolgo nazaj in... dokončala danes

Vse preveč je naša sreča odvisna od odobravanja ali ljubezni drugih.. Je tako? .. Ne rečem, da je narobe, ko si zaljubljen in si v oblakcih :) to je kul ;) ampak... govorim o tistem, ko se lahko imaš lepo samo takrat, ko imaš nekoga ob sebi, nekoga, ki te kao ljubi, odobrava. .. Itak je lažje shajat, če imaš nekoga tako ob sebi, ki te polni in vleče naprej.. ampak.. Kaj pa "jaz"? Jaz sem še vedno jaz, ne glede na to, al je tisti nekdo ob meni ali ne. Je tako? Iste lastnosti imam z ali brez tega. V isto službo hodim, iste obleke oblečem, pišem, se smejim, itd itd.. torej? Zakaj je potem sreča tako odvisna od tega, al imaš nekoga ali ne? ... Sigurnost vase? Varnost?... Smo socilana bitja in čisto normalno je, da "iščemo" nekoga.. ampak.. Če to srečo uspeš najti sam, ostane pri tebi, ne glede na to, ali je tista oseba tam zate ali ne. .. Ko to srečo najdeš v sebi.. ja no, čisto normalno je, da imaš kako krizico vmes itak.. sej smo ljudje, ampak.. ko ugotoviš, kako enkratna oseba si in ko se zareš začneš cenit in si rečeš Zakon sem! in to tudi verjameš.. potem si tam, potem je vse lažje, potem se ti začenjajo dogajat lepe stvari tudi brez tiste osebe tam. .. eventuelano pride mimo tudi tista oseba :) ampak, če si sam imaš fajn in če si siguren vase.. E to.. sigurnost vase. Ali se lahko pogledaš v ogledalo in si rečeš.. "wa, kaka bejba" ali pa "kaj je supermen tam v ogledalu" :) karkoli dobrega no? ali si iskreno lahko rečeš to?  Iskreno povedano.. :) .. ko se vidim v špegli (ne goričani berite ogledalo) si prou rečem.. "Ma, če bi bla tip, bi se zapecala! :)" .. ja :) .. Še en test sigurnosti in dajanje vrednosti samemu sebi je... odgovor na vprašanje.. Kaj sem do sedaj že dosegel/a oz kaj znam? Če nimaš kaj našteti.. mhm.. potem se mogoče ne ceniš, ker se ti zdi samoumevno vse tisto, kar si naredil... OK, res, včasih rabimo koga, da nam reče, da določena dejanja niso vsakdanja.. no.. tu je vse tako relativno.. odvisno od človeka do človeka. Meni je bil že cel podvig skuhat joto. Ja.. kaj naj, vedno se mi je zdelo tako težko jo naredit.. da sem jo prvič naredila ene 2 tedna nazaj.. torej pri svojih 29! :) inkaj sem ugotovila.. da sploh ni nič kaj takega jo naredit.
... Tu pri nas v SLO je tako.. kako bi rekla.. glede dajanja vrednosti samemu sebe imamo kar nekaj težavic. Kar vse, kar znamo, je samoumevno in normalno. .. Ko pa sem prvič bila v ZDA.. e.. tam sem vidla, kako so oni ponosni, na vsako malenkost, ki jo vejo, znajo. .. Kdaj sem se prvič začela zavedat, da tisto, kar znam, vem, ni niti tako malo in samoumevno... Bilo je med mojim delom v ZDA, ko sem se prvič pognala na uno stran čez Atlantik... (tu morem zdej napisat, da mi goričani nismo bli včasih tko dobri v angleščini, ker smo vedno gledali italijanski tv. poseldično smo in šeobvladamo italijanščino, angleščino pa.. ma ja.. je blo bolj tako..).. Torej.. pridem jaz v tisti summer camp v zda in.. ugotovim, da ne zastopim skoraj nič, kar mi govorijo.. Ja, padal sem na realna tla.. Šolska angleščina mi ni pomagala ma prou nič! Oni (tako stuff od kampa, kot moje "sodelavke", kot otroci in mladi vkampu) pa so me vedno spodbujali in govorili, kaka carica sem, da sem šla na pot tako, da se naučim angleško in da govorim že svoj jezik in italijansko (takrat španščine na mojem seznamu še ni bilo), da sem prof. matematike (no ja.., meni se to nikoli ni zdelo kaj takega, ma sem opazla, da tam na uni strani si cel car), da sem bila večkrat absolutna državna prvakinja v lokostrelstvu, itd, itd...  Potem sem bila še večja carica, ko sem na koncu bivanja v kampu že govorila normalno in razumela..  Na koncu sem se javno tudi vsem zahvalila za pomoč in ker so mi stali ob strani ves čas.. ene moje "sodelavke" so dobile kar solzice..  .... No, ma kaj sem tela rečt zdej s to štorjo (zgodbo)... Moreš se cenit in se zavedat, da kar si in znaš, ni samoumevno.
Po tej izkušnji sem začela gledati nase drugače. američani se znajo videt uspešni, vejo, kaj znajo.. Pa kaj, če ima kdo kdaj boljše mnenje o sebi, kot je resnica.. pa kaj zato.. bolje tako, kot pa da se podcenjuješ. Sem ne štejem tega, da si "puhn samga sebe."

Prstan, ki ga nosim na desni roki.. Kupila sem si ga sama, po tem, ko so bile vse kljukice iz seznama ciljev za študijsko leto 2005/2006 narejene. Dala sem si tudi nekaj napisat notri.. :) V kar tudi verjamem. ;) Kaj piše? Ne povem :P.. ne bom sem pisala, lahko pa ti prstan pokažem pa si sam/a prebereš ;)
Tisto leto sem sizastavila nekaj ciljev.. taki mal večji so bili: dobiti delo v Parku (kazino) na mestu, kjer bom dnevno na odru z mikrofonom, diplomirat s Prešernovo nagrado za diplomo, dobit delo po diplomi v šoli. To so bili ta glavni cilji za tisto leto. Narejene so bile vse kljukice in odločila sem se, da si kupim prstan in da si noter dam nekaj napisat.. Vsak dan ga nosim in vsak dan me opominja, da si morem zastavit cilje in delat na tem, da jih uresničim. To mi daje moč v sebi in sigurnost... Vedno več kljukic je na seznamu. .. Med temi je tudi skok s padalom, plavanje z delfini, ogled niagarskih slapov,... Kostarika,... No ta.. ta znamenita moja Kostarika.. Od malega sem želela it tja.. pa sploh vedla nisem, kje je. Vse, kar sem vedla o Kostariki je bilo to, da skoraj po vsej njeni obali (pacifik in karibi) prihajajo želve odlagat jajca. No.. ni mi še uspelo tega videt, ma en dan mi bo. In.. ko sem tam bila, sem pobirala školjke in.. našla tudi take male ostanke školjkic, ki imajo luknjico in evo.. tisti bel obesek na črni vrvici, ki ga imam skoraj vedno na sebi, je ostanek školjke iz plaže La langosta v moji Kosti... Če je prstan simbol tega, da lahko dosežem, kar si zadam, mi ta školjkica simbolizira to, da so sanje uresničljive.


Sem se kar razpisala in zašla iz začetne misli.. kot vedno.. :) Ma kaj čem, taka sem.. sto misli na enkrat po glavi.
Moji sporočili tega pisanja sta:

Če najdeš srečo v sebi, jo lahko ohraniš in deliš z drugimi.

Če želiš izstopati iz povprečja, moreš početi stvari, ki jih povprečje ni pripravljeno narediti. 
(seveda tu so mišljene dobre stvari)

Saturday, March 3, 2012

Tek

Že nekaj časa nazaj, medtem, ko sem tekla, sem računala... 3x9 = 18. Upoštevati je treba, da sem bila utrujena in da sem komaj čakala, da pritečem na cilj. Zakaj 3 krat 9? Ja.. en standardni krog, ki ga tečem, je tam približno enih 9km. .. računala pa sem, koliko pribljižno bi morala tečt, da bi imela eno dobro razdaljo.. da bi bila kolkrtolko pripravljena na mali maraton. In ta 18 je kar ostala zakoreninjena v moji zavesti, da trije krogi bi bili 18km. ... Ma še dobro, da sem študirala matematiko ne! :) ... Potem pa sem si včeraj rekla, da pa grem ene 3 kroge tečt.. ampak ne tako dolge (progo sem malo spremenila) .. in sem spet računala... če trije uni krogi znesejo 18km, potem bodo ti, ki jih bom danes, ravno ene 16, max17km. In.. nakar že skoraj ene pol ure pred koncem ugotovim, da 3x9 ni 18, ampak 27 in da bo tako moja proga bila blizu 20km!

V lgavnem.. tekla sem brez kakih problemov, le da sem se na približno 7km ustavla in malo raztegnila, da so noge ble spet pripravljene tečt. .. mm.. jz tečem z enim pasom, ki ima gor nastavke za flaške. Tako sem si vzela 2 flaškici (mislim, da so po 200ml) in eno kozičko z medom. Ja.. se dopam :) Med mi je pravi dopping in pomaga :) Ma.. ker sem tolko tekla, mi je vode zmanjkalo. Ja.. kje je že kdo videl mene, ne da bi imela kako flašo vode s sabo?? :) In tako sem ustopila v cvetličarno.. mmm.. kako je dišalo po vrtnicah in drugih rožah :) Hm.. jaz sme vohala vrtnice, ma lastnica cvetličarne je verjetno vohala mene :) In še dobro, da sem ustopila v cvetličarno, da je vsaj malo prekrilo moj "športni" vonj :) Teta mi je napolnila obe flaškici in že ker sem bila tam, sem jo prašala, kako je treba ravnati z vrtnicami.. namreč.. moje 2 sta kar nekam bogi, od kar sem ju pripeljala domov  :|  Tako sem imela vodo, počitek in še nasvete, kako delati z vrtnicami. Tekla sem naprej in ko sem bila že res par km pred ciljem, sem se ustavila, da se še enrkat raztegnem. Tam je tudi en mali kuža, ki me verjetno že pozna po glasu, ker se prav vsakič tam ustavim in ga pobožam. :) Kolk je lušn!! :) (danes ga grem kar tako pogledat ;) ) ... Maa :) česa vse ne vidiš v teh 2h+, ko tečeš :) Ena pupa.. uštimana v nulo, res.. barvno usklajena.. .. ma, jaz sem samo gledala.. :) gamaše pri 20°C?!  Že res,da imiđ je imiđ, ma pej prou kuhat se tudi ni treba :) Ma ben.. če paše njej :) .. sam meni je blo smešno :)
Za tem pa sem le potem pritekla na cilj in.. Ponosna sama nase! :)

No, na FB sem že napisala, da če kdo nima kaj delat 25.3. (nedelja), sva z Majo vpisani na kraški mali maraton. E ja.. 21km.. baje hribčkiin dolince, kar pomeni, da bo kar naporno.. ma v glavnem, če kdo nima kaj delat, lahko pride spodbujat ;) Če pa nihče ne pride, zastopim.. ;) Ma, boste zamudili moj prvi mali maraton in to, da mi boste lahko čestitali kar tam takoj ;)
(kira promocija zdej :) ).. V glavnem, še enrkat.. če nimaSte kaj delat v nedeljo dopoldan (mislim, da tečemo dopudan), pridite do Sežane al tja nekam ;)