Moč je v tem, da se ob padcu poberemo.
Rešitev ni v tem, da se skušamo izogniti preprekam na cesti. Bistu je v premagovanju le teh. Padec za padcem, spodrsljaj za spodrsljajem... čez čas, ko naletimo na oviro, ne pademo več, ampak se ob njo le še spotaknemo ter nadaljujemo pot. To nas dela velike, močne,... Z vsako premagano oviro smo za malenkost močnejši, mogoče veliko močnejši, kot po prej.
Ko se v sebi odločiš, da se boš po padcu pobral in šel naprej, to opazi tudi okolica in od nje začneš dobivat spodbude. Kakršnekoli.
Praktičen primer se je dogodil danes. Po malem solinarstvu (nekateri že veste, kaj to pomeni), sem začela teči. Ker sem imela energije za prodajat, sem se odločila, da bom šla na daljšo razdaljo in sicer na 8 km. In tekla sem in tekla in ker sem se odločila pobrati, sem v sebi čutila zadovoljstvo, čeprav je pred pol ure deževalo. Čutila sem srečo in si zraven še vsake toliko kakšno spodbudno misel (v mislih) izrekla. Rezultat? Pretekla sem celo progo in proti koncu, ko je manjkalo še enih 400 m do cilja, mi je en gospod rekel "Bravo" in hkrati pokazal to misel z roko - palec navzgor (kot pri Rimljanih). Pred tistim trenutkom sem imela v svoji čebulčki spodbudne misli. ... Kako lahko ljudje čutijo, da se ti dogaja preobrat, pa čeprav lahko komaj opazen.
Zanimivo :)
Za vsakim dežjem posije sonce, prav tako za vsakim deževnim obdobjem je čas za suho, sončno dobo. ... Z nasmehom naprej.
Subscribe to:
Post Comments (Atom)
1 comment:
Sestrica to so pa globoke misli. A si pregloboko v kozarec pogledala:)
Post a Comment