od sladoleda do silikonskih jošk

Ma ne! To ni n obena nagradna igra! Ne pomaga jest sladoled. Ne zrasejo,t o je destvo. Hm, verjetno se kdo spomne, da se omenila.. "Um.. mogoče pa bi si jaz lahko umislila eno številko večje.." .. in odgovor na to je danes NI ŠANS. Ves ta silikon tu (ma doro, ga ni glih tolko, ma ga je dosti) mi je dal vedet, da silikon ni nikoli naraven nadomestek, še posebej ne na suhih primerkih. Ja ja vem, da nisme med koščenimi, ma če bi se slučajno kdaj pod ne vem katerim sličajem zgodilo, da bi postala koščena, res ne bi rada 2 para umetnih nepremikajočih se oblin tam na prsnem košu. Na suhih ženskah zgledajo kot neki nenaravnega. Na tistih, ki imajo pa že po naravi kako oblinco več, pa ni tako slabo za videt. Skratka, jaz n e bom imela silikona.

Kaj ima tu veze sladoled.. itak da ima, saldoled ima vedno vezo. No, že kar nekaj časa ga nisem jedla.. pač mi ne gre.. čudno vem, ma mi ne gre in danes sem si zaželela kornet in grem do Walgreensa (trtgovina.. v bistvu lekarna.. ma v zda v lekarnah prodajajo vse.. od tablet do siropov, krem za sončenje, kondomv (ok, to imajo tudi naše lekarne), senčniki, obleke, kornflakes, slaščice, jogurt, sok itd itd itd.. no ben.. se sprehodim do hladilnika in iščem sladoled in itak samo neke mega velikosti.. in najdem kornet.. pismo $ 2.59, banjica pa je stala $2.30 Uffa, zakaj večje količine stanejo manj? A je to mogoče načrt američanov, kako postati debel? Ma jaz se nisem dala in sem vseno kupla kornet (itak mega velikost, ma ni blo drugega) in jaz ga odvjem in. ups, poglejmo še tabelco kalorij in.. AAAA, celih 390 kalorij v tisti zadevi.. ben.. kej čem.. vsake tolko si je treba privoščit in.. ma je tko pašal, da ni res!

Malo pred kornetom sem ležala na plaži.. ura je bila že skroaj 6 popoldan.. čas, ko se že malo temni. In.. ravno nad mano so letela letala.. potniška.. precej nizko.. letališče namreč ni tako daleč.. nekako imela sem poseben občutek, ko je letalo za letalom letalo nad mano, jaz pa sem stremela v nebo. Včasih pogledala morje.. V kopalkah sredi novembra.. še nikoli prej kaj takega.. no ja, mogoče v kakem bazenu tam v gorici.. KAr nekam čudne misli sem imela.. ne slabe, ampak čudne, nenavaden občutek. V Miamiju sem namreč že en mesec in nekako po tolikem času postane kraj deloma del tebe.. kar zdi se mi, da sem tu doma, tu v zda in da je menjava krajev nekaj normalnega, del moje realnosti sedaj. Del mojega sveta.
Vesela sem, da sem res šla na pot, da doživljam to, kar doživljam,da videvam kraje, spoznavam nove ljudi, se pogovarjam z ljudmi iz celega sveta. Zanimiv filing. Vesela sem, da sem imela pogum nekako vse pustiti za sabo in iti. Sej meni se ne zdi nič takega, da sem tu, ampak ko pomislim... Ja, sem raje tu kot pa na šoli. Res šolstvo postaja nekaj nemogočega, kjer sem samo neki dela, načrtuje, piše in piše, se nima časa ukvarjat s pravimi stvarmi.. skratka, kar neki. Ko bom nazaj v NY sem bom probala zmenit za kako hospitacijo na kaki dobri šoli. Da vidim, kako in kaj tu deluje sistem na dobriš šolah pa da kako rečem z učitelji.

Ok, pa naj bo dovolj o šoli.

aja.. sem zdrava in sem ok. Antibiotiki so pomagali ;)