Sanjalo se mi je, da sem bila v nebesih...

.. potem sem se zjutraj zbudila, šla ven iz hiške iz bambusa s streho iz palminih listov in ugotovila, da sem res bila tam.. nebesa na morju... San Blas v predelu, kjer bivajo domorodci Kuna Yala.

Iz Paname smo se peljali proti tem področju, ki se mu reče Kuna Yala in se peljali z đipom, ker.. ja, če bi videli cesto, bi bilo vsem jasno.. oz, ni treba, da je đip, dovolj je 4x4 višji avto - zakaj višji?? ker se enrkat pelješ čez reko. Namreč most ni zgrajen - je v gradnji.. in upam, da dela potekajpo bolj hitro kot pa na naših avtocestah - primer. rebernice..

Po enih 2 urcah vožnje smo šrišli do "pristanišča". Glej sliko spodaj. Ma morem prou povedat, da mi je bilo prav všeč, tako po starem. Fantje so kosili travo z mačeto.. ja no.. zakaj bi rabli kosilnico, če ni treba.

Naložili smo vse v barkico, ruzake in vs so dali v najlon, da se ne bi kaj premočilo. Peljali smo se mimo otoka in kar zavijali na to otok, z imenom Cari. Na tem otoku je skupnost in... vse polno smeti in nikjer ni videt palm in plaže..

Joj, sem se ustrašla, da je to naš otok, kjer bomo spali... grh.... No ben, bi vidla, kako obi živijo, ma mi prou da ni dišala tista plastika vse povsod in.. kje je plaža!!! Malo sem se opogumila in vprašala, zakaj smo tu parkirali barko in stric mi je rekel, da samo zato, da je en šel nekaj iskat. O, sem se oddahnila, ko mi je postalo jasno, da to ne bo moj dom za nekaj dni.

Vozili smo se kake pol urce in tam nekej je bilo videti delfinčka, kako skače iz vode.. To pa je dobrodošlica!!! čudovite barve morja, neba, otočki in delfin!! Ma kej češ še več? Zajtrk? .. no, tudi to smo dobili, ko smo prišli na otok. (iz Paname smo štartali ob 5.30 nekako in tako prišli okoli 9.30 na otoček)

In.. že se je bližal pogled na Naranjo Chico (mala pomaranča) :) oooo, kolk je lepo!!! Evo nekaj slikc iz pomarančke ;)

v teh hiškah oni živijo.. pa ta travca je taka drugačna.. nekam gosta in trda, kot tepih.. ampak prav super za hodit. na takem otoku res ne rabiš kakih japonk al kej druzga za na noge ;)

tu pa je bila naša plaža, ker so pač naše hiške geldale v to smer. ta plaža gleda proti jugu nekako in prav lepo je gledati sončni vzhod.. kako sonce vzhaja iz morja za otočki s palmami.

Tisti na sredini je en izmed Kuna. Ime mu je Audri Yala in je nacionalni pevec.. tradiconalna muzika.. če koga zanima, kako zgleda, mu dam my space. Ja.. ti ljudje živijo na teh otokih, kjer ni nanka vode, niti elektrike (leketriko ustvarjajo z generatorjem ali pa s sončnimi celicami, sladko vodo za se umivat pa tako, da nekje na sredi otoka skopajo luknjo, in morje se do tam v mivki sfiltrira in evo ti sladko vodo za tuš). Ampak res.. ti imajo facebook, myspace, email.. no.. ok.. ampak, da iamjo facebook.. mi kar ni štimalo :)

Pod tisto rdečo strehico sta 2 mizi in klopi, kjer smo imeli vse obroke. Fajn ne :)

to je skoraj tam, kjer sem plavala.. prejšnja slika

tuš in wc

O.. ta leva hiška je moja in od Judy. Najin dom za 4 dni. Fajn ne.. bambus za zid, palmini (ma sej ne vem, kako sklanjat to palmo) listi za streho, mivka na tleh :) in ponavadi pes pod postlo ponoči. Čombo :) Prednost bambusovih sten - zračnost ;)

in tako je izgeldalo znotraj.. moja postla je tista na levi

Potem smo se odpravili na bližnji otok s skupnostjo. In videli, kako zares živijo. Še isti dan smo šli zvečer, kar turisti običajno ne počnejo, ker jim to ni dovoljenjo. Lahko prideš na otok samo, če te pripeljejo domačini kot svoje prijatelje. In takra, zvečer, oni šele zaživijo. Čez dan so ženske oblečene, običjano v tradiconalnih oblekah, zvečer pa so vse v modrcih zuni :)

Kar imam v rokah je tipična njihova bluza z všito molo. Mola je ročno delo, ki jo delajo vse ženske Kuna. Na koncu sva se z Judy tudi naučili, kako se mola dela, mapak.. ej, to je enega dela!! Jaz bi to primerjala z našim kleklanjem. Ženske se ne pustijo slikat.. itak, sicer bi vsi turisti vprek sliakrili. Ona se je z mano slikala, ker sem kupila tisto bluzo (za suvenir). Sicer pa jih moraš plačati 1 dolar, da se slikajo. S tem so želeli omejiti to slikarjenje vse vprek. Še ena tipična reč za ženske Kuna so okraski na rokah in nogah. Ta teta ima sicer malo.. ponavadi imajo ženske na nogah od gležnjev do kolen in na rokah od zapestja do komolca tiste reči tam.. "zapestnice" iz balkic in iz tipičnih kuna vzorcih s pomenom. Te zapestnice naj bi držale po eno leto. In ko jih delajo, jih delajo po 5 dni.. aa.. in to morejo malo stisnit, da lepo stoji in da ne vse pade dolin da se ne odmolira. Mene je že moja mala zapestnica na gležnju malo tiščala na momente.. si pa ne predstavljam, kako zgelda imet skoraj cele noge in roke v teh rečeh.. Ben, verjetno imajo rek.. najprej lepota in potem prektičnost. :)

na pomolu.. nisem štekala, kaj točno so se igrali.. bil je kot neki pepček in tisti, ki je izgubil, je moral skočit v morje.. al neki iskat al ne vem kaj.. tu je očitno videt, kdo je pravkar bil v vodi :)

Ko so nas videli, da hodimo po ulici, so ženske začele obešati na zunanje stene hišk vse, kar so imele za prodat..vse mole, srajčke.. vse.. Sicer to ni tako razobešeno..

Tu sem se dilala za ceno bluze in hrkati spraševala Audrija, kolikšan je realna cena..

Vmes, ko smo bili na otoku mala pomarančka, smo šli tudi na 2 izleta - še na nekaj drugih otokov: otok zvezd, otok pelikana in otok psa. Hm.. ta s psom mi ni jasna, ma ben.. in.. ta pri tem psu imajo zraven eno potopljeno ladjo in.. oh oh oh oh la!! za se potaplat je pravi raj! Maska - obvezna oprema!! Barvane ribice, korale, spužve.. ČUDOVITO!! potem pa še to.. ko pogledaš iz vode imaš takle razgled, kot je na spodnji sliki.

Ko sem kdaj videla tv na kaki dokumentarni oddaji take kraje, se mi je zdelo, da je to tako daleč, kot da moreš it tja z raketo.. tako nemogoče se mi zdelo, da bi lahko kdaj kaj takega videla.. In.. sedaj sem tudi jaz del tega.. :)

In končno je šlo mlao tistega špeha, pridobljenega v zda, proč!!! :)

O.. en dan smo bili naveličani od hrane. Namreč ko greš na en izmed otokov v San Blasu, ješ riž in ribe.. no, mi smo jedli riž in tuno iz konzerve ali pa cvrte klobase.. Kar neki.. in zjutraj vedno jajcei n krekerji. In en dan se je naši skupnosti pridružil turist Oli, ki je malo bolje kot domačini, znal lovit ribe. V bistvu so uni naši domačini bili bolj lene sorte in brez kakega filinga za kuhat :) Oli je kar večino ulovil.. kar so pa oni potem naredili.. vsaj je dobil le košček ribe in eno glavo ribe.. za dekoracijo? bu, ne vem.. v glavnem, rib je bilo zadosti, da bi vsak dobil eno celo.. ma ja, oni so pol ta boljše kose pustili za nest tja familji, ki živi tam na unem otoku, kjer je njihova skupnost..

to je tudi bila ena izmed večerij..

Zaden dan je Oli ulovil ribe prav zame in za Judy, ker sva se tako pritoževali, da ne moremo več jest rajža (riž) s cvrto klobaso.. skratka, skoraj vse je bilo cvrto :-\ In kaj so uni tam smotkoti naredili.. spekli ribe in jih pojedli.. Mislim!? Ben.. kej češ.. taki pač so. Ma če ne, razen tega, so bili prav fajn in smo dobile vse, akr smo prašale, vključno z izletom na otok, ko turistom običajno ni dovoljeno, pa tudi "učno uro" o izdelavi mole.

Evo, tu sva jaz, Judy in Ana, ki nam kaže, kako se dela mola.

To je pri Ani doma. To mi je delala "zapestnico" za na gleženj. Tako zgleda njihova hiša.. spijo v teh makah (ka ne vem, kako se reče po naše).. mreža? Na tleh je mivka.. ampak.. imajo TV ;) Cunje pa visijo iz stropa.

Tako na kratko o otočku Naranjo Chico (prebere se naranho čiko) in bližnji okolici ;) .. A koga mara, da bi šel od blizu pogledat te otočke??? :)