na poti v Vancouver, Kanada

V Rapid City, preden sem šla na bus, sem šla v trgovino si kaj kupit za jest. Erick mi je posodil kolo in vse, kar je blo treba je bilo ITI NARAVNOST in za prit nazaj SPET NARAVNOST, ampak!!!!???? Kaj pa, če pozabiš, kje se moraš ustavit?? Vse hiške so tam identične.. telefon ti ne dela, naslova nimaš s sabo??!! Kaj pa takrat??!! Hja, vse se zrihta tko, kot se mora in na ulici, ko sem že vozila gor in dol s kolesom, da bi skušala najt ta pravo hišo, srečam "Wrejvn" - una pupa prjatlca od hčerje od Ericka in mi pokaže, kje je hiša - skoraj pred mojim nosom. Ma še dobro, da sem najdla, ekr je začelo ratavat pozno za it na bus. Ma mi je uspelo ;) In potem lepo na busu se peljemo in peljemo in pridemo do neke postaje, kjer se je šofer ustavil - pomoje ima zmenjeno s prdajalci, da se bus ustavi, da mi nakupujemo, njemu pa kej šenkajo in tam je sedela ena gospa za pultom in se premikala s stlom gor in dol.. ni hodila, ampak drsela z unim pisarniškim stolom.. hm.. jaz sem sipo dolgem času šla kupit M&M-se in.. ko sem plačevala, sem gledala njo, kako je široka in mi skoraj niso šli več tisti m&m-si.. Ja, to kar srečaš kake take komade. Pa zanimivo je to videt, da ima en tak ponavadi spet eno tako huge varjanto za partnerja. To niso debeli ljudje, to so extra debeli in za na bus bi morali plačat 2 stola, ker če sedijo s tabo, so pol čez tvoj plac in se ti moreš tam neki stiskat. Kruto rečeno, ma resnično.
Na eni postaji je prišel en tip gor, ki je imel kot eno jakno kluba in kaj mu je pisalo na hrbtu - neki tazga v zvezi prefesional association of rodeo cowboy.. ma neki tazga .. sam je bil prou pravi kobojc za videt :) To je bilo namreč že v Montani ;) Tam so res tipi videt kot kawbojci :) Jih je prav zanimivo diet, ker je to spet prou drugi folk.



Obe sliki sta sliakni v Montani. Tu nisem nič kaj počela kot to, da smo z busom šli mimo in se ustavljali. Nikjer pa nisem mogla dobit kake solate in sem kar skoz odlašala, da bom kupila na naslednji postaji to solato in kar ni telo bit prave postaje, tako da sem jo našla šele (na bus sem šla v nedeljo ob 17.30) v ponedeljek ob 23h v Vancouverju - v McDonaldsu. Uff ej.. sej ne da nisem jedla ves ta čas, sam v ponedeljek pej res nisem kej preveč, ker sem ves čas čakala, da si kupim kej pametnega, na koncu pa pristanem v McD in zraven soalte še pomfri, ker sem bla fuuuuullll lačna!!!
No, da ne bo slučajno kdo mislil, da sem bila tiho celo pot. Namreč.. kar večino časa sem prespala, to je res, ma sem tudi govorila in to po špansko ;) in očitno mi gre kar dobro ta španščina ;) En Mehičan je sedel zraven mene in ker po 4 letih ne utegne folk se naučit jezika države, v katero je prišem delat, sem pač jaz govorila špansko in tako imela fajn vaje španščine ;) Še par takih turc z b usom s kakim mehičanom al kej podobnega, pa bom znalo špansko kot nič ;)

Sedaj pa sem v Vancouverju pri mojem hostu, Aaron-u. Nima wi-fija, tko da mam priklopljen moj čarounalnik na kabel.. hm, ne vem, kdaj sem nazadnje mela priklopljen kabelj na prenosniku. :) Ma zgleda kul. Mi pusti ključe, tko da ni panike, kdaj pridem in kdaj grem. Najbolje, da se grem stušat, ker mislim, da to, kar voham, sem jaz ;) (no no.. verjetno bi tudi vi "dišali", če bi bli na busu 30 ur ;) )