Vse preveč je naša sreča odvisna od odobravanja ali ljubezni drugih.. Je tako? .. Ne rečem, da je narobe, ko si zaljubljen in si v oblakcih :) to je kul ;) ampak... govorim o tistem, ko se lahko imaš lepo samo takrat, ko imaš nekoga ob sebi, nekoga, ki te kao ljubi, odobrava. .. Itak je lažje shajat, če imaš nekoga tako ob sebi, ki te polni in vleče naprej.. ampak.. Kaj pa "jaz"? Jaz sem še vedno jaz, ne glede na to, al je tisti nekdo ob meni ali ne. Je tako? Iste lastnosti imam z ali brez tega. V isto službo hodim, iste obleke oblečem, pišem, se smejim, itd itd.. torej? Zakaj je potem sreča tako odvisna od tega, al imaš nekoga ali ne? ... Sigurnost vase? Varnost?... Smo socilana bitja in čisto normalno je, da "iščemo" nekoga.. ampak.. Če to srečo uspeš najti sam, ostane pri tebi, ne glede na to, ali je tista oseba tam zate ali ne. .. Ko to srečo najdeš v sebi.. ja no, čisto normalno je, da imaš kako krizico vmes itak.. sej smo ljudje, ampak.. ko ugotoviš, kako enkratna oseba si in ko se zareš začneš cenit in si rečeš Zakon sem! in to tudi verjameš.. potem si tam, potem je vse lažje, potem se ti začenjajo dogajat lepe stvari tudi brez tiste osebe tam. .. eventuelano pride mimo tudi tista oseba :) ampak, če si sam imaš fajn in če si siguren vase.. E to.. sigurnost vase. Ali se lahko pogledaš v ogledalo in si rečeš.. "wa, kaka bejba" ali pa "kaj je supermen tam v ogledalu" :) karkoli dobrega no? ali si iskreno lahko rečeš to? Iskreno povedano.. :) .. ko se vidim v špegli (ne goričani berite ogledalo) si prou rečem.. "Ma, če bi bla tip, bi se zapecala! :)" .. ja :) .. Še en test sigurnosti in dajanje vrednosti samemu sebi je... odgovor na vprašanje.. Kaj sem do sedaj že dosegel/a oz kaj znam? Če nimaš kaj našteti.. mhm.. potem se mogoče ne ceniš, ker se ti zdi samoumevno vse tisto, kar si naredil... OK, res, včasih rabimo koga, da nam reče, da določena dejanja niso vsakdanja.. no.. tu je vse tako relativno.. odvisno od človeka do človeka. Meni je bil že cel podvig skuhat joto. Ja.. kaj naj, vedno se mi je zdelo tako težko jo naredit.. da sem jo prvič naredila ene 2 tedna nazaj.. torej pri svojih 29! :) inkaj sem ugotovila.. da sploh ni nič kaj takega jo naredit.
... Tu pri nas v SLO je tako.. kako bi rekla.. glede dajanja vrednosti samemu sebe imamo kar nekaj težavic. Kar vse, kar znamo, je samoumevno in normalno. .. Ko pa sem prvič bila v ZDA.. e.. tam sem vidla, kako so oni ponosni, na vsako malenkost, ki jo vejo, znajo. .. Kdaj sem se prvič začela zavedat, da tisto, kar znam, vem, ni niti tako malo in samoumevno... Bilo je med mojim delom v ZDA, ko sem se prvič pognala na uno stran čez Atlantik... (tu morem zdej napisat, da mi goričani nismo bli včasih tko dobri v angleščini, ker smo vedno gledali italijanski tv. poseldično smo in šeobvladamo italijanščino, angleščino pa.. ma ja.. je blo bolj tako..).. Torej.. pridem jaz v tisti summer camp v zda in.. ugotovim, da ne zastopim skoraj nič, kar mi govorijo.. Ja, padal sem na realna tla.. Šolska angleščina mi ni pomagala ma prou nič! Oni (tako stuff od kampa, kot moje "sodelavke", kot otroci in mladi vkampu) pa so me vedno spodbujali in govorili, kaka carica sem, da sem šla na pot tako, da se naučim angleško in da govorim že svoj jezik in italijansko (takrat španščine na mojem seznamu še ni bilo), da sem prof. matematike (no ja.., meni se to nikoli ni zdelo kaj takega, ma sem opazla, da tam na uni strani si cel car), da sem bila večkrat absolutna državna prvakinja v lokostrelstvu, itd, itd... Potem sem bila še večja carica, ko sem na koncu bivanja v kampu že govorila normalno in razumela.. Na koncu sem se javno tudi vsem zahvalila za pomoč in ker so mi stali ob strani ves čas.. ene moje "sodelavke" so dobile kar solzice.. .... No, ma kaj sem tela rečt zdej s to štorjo (zgodbo)... Moreš se cenit in se zavedat, da kar si in znaš, ni samoumevno.
Po tej izkušnji sem začela gledati nase drugače. američani se znajo videt uspešni, vejo, kaj znajo.. Pa kaj, če ima kdo kdaj boljše mnenje o sebi, kot je resnica.. pa kaj zato.. bolje tako, kot pa da se podcenjuješ. Sem ne štejem tega, da si "puhn samga sebe."
Prstan, ki ga nosim na desni roki.. Kupila sem si ga sama, po tem, ko so bile vse kljukice iz seznama ciljev za študijsko leto 2005/2006 narejene. Dala sem si tudi nekaj napisat notri.. :) V kar tudi verjamem. ;) Kaj piše? Ne povem :P.. ne bom sem pisala, lahko pa ti prstan pokažem pa si sam/a prebereš ;)
Tisto leto sem sizastavila nekaj ciljev.. taki mal večji so bili: dobiti delo v Parku (kazino) na mestu, kjer bom dnevno na odru z mikrofonom, diplomirat s Prešernovo nagrado za diplomo, dobit delo po diplomi v šoli. To so bili ta glavni cilji za tisto leto. Narejene so bile vse kljukice in odločila sem se, da si kupim prstan in da si noter dam nekaj napisat.. Vsak dan ga nosim in vsak dan me opominja, da si morem zastavit cilje in delat na tem, da jih uresničim. To mi daje moč v sebi in sigurnost... Vedno več kljukic je na seznamu. .. Med temi je tudi skok s padalom, plavanje z delfini, ogled niagarskih slapov,... Kostarika,... No ta.. ta znamenita moja Kostarika.. Od malega sem želela it tja.. pa sploh vedla nisem, kje je. Vse, kar sem vedla o Kostariki je bilo to, da skoraj po vsej njeni obali (pacifik in karibi) prihajajo želve odlagat jajca. No.. ni mi še uspelo tega videt, ma en dan mi bo. In.. ko sem tam bila, sem pobirala školjke in.. našla tudi take male ostanke školjkic, ki imajo luknjico in evo.. tisti bel obesek na črni vrvici, ki ga imam skoraj vedno na sebi, je ostanek školjke iz plaže La langosta v moji Kosti... Če je prstan simbol tega, da lahko dosežem, kar si zadam, mi ta školjkica simbolizira to, da so sanje uresničljive.
Sem se kar razpisala in zašla iz začetne misli.. kot vedno.. :) Ma kaj čem, taka sem.. sto misli na enkrat po glavi.
Moji sporočili tega pisanja sta:
Če najdeš srečo v sebi, jo lahko ohraniš in deliš z drugimi.
Če želiš izstopati iz povprečja, moreš početi stvari, ki jih povprečje ni pripravljeno narediti.
(seveda tu so mišljene dobre stvari)
