Moj zaden večer v Montrealu in na meji v ZDA

O, da ne bo pomote.. vmes se je še dosti zgodilo, kot samo to, kar sem napisala.. podrobnosti pridejo v naslednjem postu.. sedaj bi pisala o včeraj.. sem ravno na busu iz Montreala v NYc.. še par urc do prihoda.. Torej...

Mamma mia! Na US border (meja Kanada - ZDA).. uffa, že prej sem iskala in nisem našla naslova od Reala (namreč moreš imet nek naslov, kamor kao greš prvi dan, ko si v zda.. ).. mah, sem si rekla, se bom že spomnila ime kakega hostla, če bo treba. Potem pa pride na bus officer (ma ne vem, kako bi mi temu rekli.. v glavnem, tip v uniformi) in reče, da moremo s sabo vzet samo denarnico, dokumente in da to je to in da ostalo pustimo na busu. Jz pridna ku sem, sem itak ubogala. In gremo vsi dol iz busa in gremo v vrsto in pridem na vrsto, grem na okenčke in tip me začne spraševat vsa možna vprašanja, gledat moj potni list s 100 štemplji iz različnih držav, z vizami za v zda, vključno z delovno turistično, vidi vse štemplje, kolko-krat sem bla v zda in... mhm.. me praša itak, kaj da delam, služba, da si lahko vse to privoščim in rečem, da sem prof. matematike.. ahm.. ja, pol on takoj reče, da če je tako, potem pride tudi on over there (tja dol k nam) bit učitelj.. in sem se tako mogla zgovarjat, da kako potujem, da lahko tolko grem, itd itd.. ma standard no.. ah potem pa pride vprašanje.. Kam greš? .. Jz: "v NY in bom bivala pr prjatlu".. in on.. "nslov?" in jz.. "ne vem, ga ne znam na pamet in ne najdem, kje imam listek, kjer je napisan naslov".. U.. se je že začelo komplicirat.. potem on reče.. "kaj pa tel. številka?" In jaz.. "ja, jo imam, ma v bukvici na avtobusu." In on.. "ja zakaj nimaš bukvice ob sebi.." jaz "ker je officer rekel, da naj pustimo vse na busu in da naj vzamemo samo dokumente in denarnico." In on.. "ok, no pojdi na avtobus po bukvico s tel. številko."

No, jaz grem skozi vrata..(podbrobnost: nihče ne sme skozi vrata brez unih v uniformi) in jaz direkt na avtobus skozi vrata, na kar mi reče šofer, da ni ta pravi avtobus in da se je pramknil naprej in jz hitro tečem na druzga (TEČEM, kot bi bežela!) in una 2 v uniformi zunaj.. "Ej, kam greš?" in jaz.. "po telefonsko, ki je v bukvici na busu. Gospod iz okenčka me je poslal." ... Joj.. ej, me je prou že začelo skrbet vse skupaj.. da me ne dajo v kategorijo terorist. Potem končno me spustijo na bus.. itak je šel en z mano (verjetno, da ne sprožim kake bombe) in evo, že sem bla zunaj busa, ko je uni gospod iz okenčka že bil zunaj z mojim potnim listom in me iskal :) Joj! ma kaj se lahko še bolj vse skupaj zakomplicira??? ... in on.. "ma kje si bla?!" Jz pa mu prijazno povem, da sem morala počakat na komando, da lahko grem na avtobus.. ma kolk sem se trudla, da bi čimbolj bila prijazna in normalna in da ne bi zgledala zaspana.. namreč.. moja zadnja noč v Montrealu je bila sleepless (brez spanja). Potem končno gre stric za svoje okenčke, jaz mu dam bukvico, kjer je bila številka. prepisal jo je, še prstne odtise sem dala in slikica in evo, sem bila rešena. Uff... Marija! to je bil pravi prizor za access denied in vrnitev domov al pa v Montreal nazaj :)

O ja, sej vem.. ta post postaja že dolg in brez slik.. vem, kaj naj.. če bi tam še slikala :) ha! pol bi pa res bla že jutri doma :) in.. še sledi nakladanje.. sinoči.. spet brez slik, ker na žurke ne nosim fotkiča, ker ga nimam kam dat.. čim manj s sabo, ko grem ven.. Hja, ko bi to vsaj veljalo tudi za valigio (potovalko).. ma ne vem, kaj mam noter.. svinc verjetno! :|

Alora, sinoči.. Ma! Kaj naj rečem... Judy je bila utrujena, zato je rekla, da gre spat in da naj grem kar sama ven, da ni panike, da itak vem, kako prit na cilj. In.. ma sem prou upala, da bo prišel tudi un dober plesalec. Ma res, ful dobro je plesal.. ma kaj, je rekel, da oni grejo v drug diskač in jaz.. ma nisem tela neki na novo iskat.. sem šla kar na gvišno. Ben kaj, sej sem velika in samostojna :) lahko grem tudi sama, bo že. In jaz se zrihtam za prav, črna oprijeta oblekca, okrogli uhani,.. grem na podzemno in.. ja, edina uštimana in vsi ostali tko običajno.. itak, jaz sem šla ven žurat oni pa verjetno domov... ja, sem izstopala in na momente mi je bilo kar malo nerodno :) Ma pole si jaz rečem.. Ma koga briga, kdo me pej pozna.. in je takoj blo boljše :) .. Potem pa končno moja postaja.. Peel.. grem ven po Judyinih napotkih in po spominu.. malo hodim in tik pred vhodom v ta latino klub, je bila ena zakotna slepa ulica. Opazila sem, da je vsak, ki je šel mimo, pogledal tja nekam v temo in tako sem tudi jaz.. kjer so bila vrata v stavbo, je bila kot vdrtina. Tam sta 2 tipa v temi brcala enega, ki je bil zvit tam na tleh.. ta tretji pa je stal na glavni ulici, da ne bi kdo kao kaj videl ali ukrepal..  ma kaj češ naredit v taki situaciji.. veliko mesto, sem ženska, oblečena za it žurat.. nimaš kaj, niti klicat policije, da me ne pol počakajo in da ne še kej rata... se nimaš kaj izpostavljat.. tako je.. Samo upam, da jo uni ni odnesel kaj preveč slabo .. Sej mogoče vi, ki to zdaj berete, se vam zdi nečloveško, da ne ukrepaš.. ma kaj češ naredit.. si v takem velikem mestu, kjer so pravila ulice malo drugačna kot pri nas... ni kaj..

Bom zamenjala temo, ker me je groza, ko se spomnim, da me je bilo strah poklicat policijo..

No, gremo naprej.. grem skozi vrata, hodim gor po stopnicah in pridem do tete, ki sedi za mizo in pobira ustopnino. Jaz pa pokažem VIP kartico in grem mimo :) U, ke luksuz.. vip kartica, ki velja za vedno :)

Najprej sem šla na wc in potem za korajžo po en baileys. Uf.. tkoj, ko sem prišla notri, je blo, kot bi vrgel vabo v morje.. sama v latino placu, belka (torej za njih eksotika).. hm.. so bli takoj ku piranje. Tako sem šla tja v en kotiček, kjer je bil DJ in tam bla na varnem :) Itak sva že prejšnji dan neki klepetala in itak se me je spomnil. In ker sem skoz bla tam in tudi z njim plesala, so mislili, da sem njegova in niso več ku tolko težili. Tko da sem se res ful naplesala in kak drink spila, ma ne preveč in potem bila samo na vodi, ker ni pametno bit v takem placu sam in preveč spit.. toliko moraš imeti v glavi, da si varen in seveda, ne smeš puščat kozarce nikjer, da slučajno ne kdo kaj strese noter... Potem pa sem dobila še CD z muziko :) jeej :) en mix komadov direkt od DJa - Carlos. Ma.. ne vem, kako mi uspe.. dobim vip free pase že v prvih 5-minutah, ko pridem v lokal, CD,...  mogoče sem falila poklic in bi mogla bit PR :)

Večer se je tako počasi zaključil. Naplesala sem se ful, se imela fajn, šla še na čaj (da bom budna, dokler ne grem na bus) in šla na taxi. Ne vem, kako mi je uspelo, ma nekako sem se po francosko vse zmenla, kod in kam. :) Talent :)

No.. e, zdej smo v gužvi na avtocesti in se počasi premikamo in jaz imam počasi dovolj pisanja.. Še kakšna podrobnost iz Montreala še pride ;)
se čitamo

Montreal

OoO.. Sobota in s tem začetek fraj dni Judy. Da bi lahko videla Montreal, kar se da lepo, se
je odločila, da bova šli peš na Mount Royal... hrib, ki je nekako na sredini Montreala. In res...
hodimo in hoidmo, vse toliko naredimo kako sliko. Povedala mi je za vse restavracije in bare,
ki so znani in po čem so znani... tko da ne mislim samojaz skoz na kej finga za jest ;)

In.. končno pri hribčku.. kar nekaj časa sva hodili, da sva prišli do tja in mene, itak, je zažulilo
obuvalo.. Ma kaj sem jaz edina, ki jo lahko zažulijo japonke na podplatu?????? Ma! Kej
tazga!

Začetek hoje na hribček

Že tu na začetku je bilo lepo.. potem pa še hoja gor.. fajn, se razgibaš in na vrhu je lep
razgled. Pa še.. kar pogosto so tiste špince za vodo, tko da nisi žejen in vedno si lahko nafilaš
flašo. .. boljš ku tako ;)
Za nazaj sva šli še po drugih ulicah in v nabavo za večerjo..mmmm.... :)

O... ma kaj sem jaz pozabla napisat.. kako se je dan začel ;) Ha! Tek in vaje ;) Ja ja ;) sem sem
prišla pohajat ma, sem prav za pohvalit ;)

V nedeljo sva tudi ustali in šli. Tokrat na podzemno in... na okenčku, kjer lahko tudi kupiš
karto a bus in vlak, sem sama v francoščini povedala, katero karto bi rada. Bravo jaz!!! :)
.. najina prva destinacija je bila tržnica. Kosilo in nakup sadja in zelenjave. ... ma, končno sem
vidla, kaj je ta ratatuj (ratatuile.. al kako se že napiše..?) no.. evo.. to je tista zelenjava na desni
strani krožnika.. mmm.. fino fino in nizko kalorično ;) .. ja, sej ne da tko gledam te kalorije..
ma, tisti, ki je bil na tem koncu sveta ve, da je kar težko se prehranjevat kolkr tolko zdravo,
ker so fast foodi na vsakem ovinku in koraku.

Ma.. kaj sva vse kupili.. breskve, grenivke, borovnice, mango, avokado, solato, papriko,
pomidor, ... in tako polnih borš odšle nazaj domov odložit in via v mesto nazaj na avtobus.
In.. bus je moral ustavit, ker je bila cesta zaprta.. pravzaprav ne samo ena.. zakaj? PROTESTI
PROTI VLADI, ker tudi v Quebecu imajo ta problem.. namreč, politiki zapravljajo denar
davkoplačevalcev. M.. zgleda, da je to današnja moda.. ja.. no, oni so imeli nekaj časa nazaj
prav na veliko proteste, kjer je bila tudi policija na ulicah in kjer so policaj uporabljali tudi
mal več moči.. potem pa so ti shodi postali bolj pacifistični iz strani policajev. Imajo jih vsak
22. dan v mesecu in... tako, ker je bilo na najini poti, sva uskočili v množico.. e ja, sem tako
protestirala tudi jaz :)

U... kitajski predel.. itak je kot vedno smrdelo.. wa, kak fin čaj sva kupili! In potem šli še na
en njihov tipičen kolaček al slaščico.. ma ne vem niti, iz česa je.. v glavnem, to je teta, ki ga
dela..

.. ma kulepe ure so prodajali.. po 10 in 20 dolarjev.. me je prav zamikalo.. ma kaj ko se
kazalci sploh niso premikali pri tisti uri, ki mi je bila všeč.. ah.. O.. ker sem vidla plac, kjer
lahko kupim čaj za take away, sva se itak mogli ustavit, da sem to nabavla... mmm.. tudi če je
toplo, meni še vedno paše pit čaj :) in potem... mimo zanimivoh stavb na sprehod k vodi.

:) plaža na balkonu.. tudi to imamo ;)

Ko sva imeli zadosti vode (reke Saint Lauren), sva šli v staro mestno jedro.. zgleda pa tako,
kot bi bil v Evropi. :) tlakovana cesta, ki je zaprta za promet, barčki z mizami zunaj, vse
polno trgovinic in polno ljudi in turistov.

... to je bil že 3. dan zapored, da sva imeli plan it zvečer ven... kaj se je potem zgodilo? Jah...
obe sva bli po večerji tko utrujeni od vsega »športanja« in hoje, da se nam kej preveč ni dalo
in da sva kar zaninali, vsaka na svojem koncu stanovanja.

Misija VALIGIA (beri kufer, potovalka)

Prvič v življenju, da se mi ni pretirano mudilo s štimanjem valigie. In ko sem jo prvič
dala na vago (tehtnico), je kazalo 18kg. Uuuuu, še 5kg lufta. Pohvalno :) ponavadi je bilo
prvo tehtanje eno veliko razočaranje.. pretežek kufer in selekcija materiala. Sedaj pa..
presenetljivo.. potem sem si rekla, da vzamem še ene čevlje več, še kako oblekco več in notri
je še buteljka vina za Judy, pa kosmiči.. ja kosmiči.. to je cel projekt v zda dobit ene pametne
kosmiče, ki bi bili manj sladki kot sladoled.. zato sem kar vzela s sabo.. in ko sem dala notri
še kozmetiko in vse tiste ženske nepogrešljive zadevice (Halo! Ne tisto!) .. sem mislila na lak,
aceton itd.. je vaga pokazala 23! Ups..... ene čevlje ven in je blo. Aa! Kolk težko, za tovorit iz
5.štuka dol ... zakaj že nimamo dvigala? No.. in spet sem si rekla.. naslednjič največ 16kg s
sabo! Ma.. :) vedno ista štorja :)

Alora, večino časa sem na letih prespala, prav tako prespala vseprigrizke in skorajda še
kosilo.. ma ku sm bla lačna.... aaa.... Na ta zadnjem letu (London – Montreal), sem imela
čas za spat, jest in pisat. Ja.. na teh več urnih letih imam vedno cele prebliske. Možno da
zato, ker sicer si nikoli ne vzamem toliko časa, da bi bila sam s sabo, da bi kaj brala, pisala,
razmišljala.. tako da.. ja, plani za 1 leto naprej, se pri meni vedno rojevajo na 3+ urnih letih.

No.. pa sem le prispela v Kanado. Na Customs.. kako se že reče.. mhm.. carina? No tam so
me prašali spet podobna vprašanja, kot kadar prideš v zda in.. e, že sem bila čez, še malo
hodila in šla po valigio (kufer).. čakam in čakam in čakam.. in nikjer ni blo mojga.. ma k sreči
je prispela tudi moja rdeča valigia. Nekateri sopotniki so mi začeli razlagat (ne vem kaj) v
francoščini.. jaz pa sem jim v odgovor dala samo začuden pogled in mojo levo obrvo navzgor.

Ko se je bližal čas, ko naj bi Judy prišla pome, sem šla iz letališča ven in gledala, kdaj bo
prišla mimo zelena honda civic... in.... Evo!!!! Po 2 letih sva se spet videli! Po Kostariki
se nisva več potem in že lani sva se menili, da bi jaz prišla do nje, med tem, ko sem bila
v zda.. ma ni uspelo. In tako... kot je rekla ena punca, ki sem jo spoznala na enem izmed
potovanj... »Travelers always meet again somewhere.« In res je tako.

Ta dan nisva počeli nič posebnega.. na izi.. v petek pa.. Judy je šla delat, jaz pa s kolesom v
center. Am... tu imaš prav posebej parkirne »place« za kolesa ;)

Ko sem parkirala, sem si prav zapisala, na križišču katerih ulic je kolo.. nikoli ne veš.. gvišno,
je gvišno.
Hodila sem po ulici in prišla direkt na dogajanje – namreč tu je sedaj festival komedije.. ma
kaj mi pomaga, ko nič ne razumem.. ampak... ni samo govorjena komedija, ampak tudi samo
akcija in pa ples in muzika in itak.. hrana na ulici :) mmmmm :)

Z Judy sva se dobili za kosilo, šli malo okoli hodit in evo, že je šla nazaj, jaz pa po svoje..
itak.. kaj naj..ko je tolko trgovin.. itak se nisem mogla upret in evo, že sem imela nakupovalno
vrečko v roki :)

Drugače pa sem mi Montreal zdi tako, kot bi bila v zda. Tudi glede jezika.. kar nekaj je
američanov iz zda tu, tkao da slišiš kar disti tisti ameriški naglas pri angleščini.. (ampak..
francoščina pa.. ah.. težka.. čeprav nekaj poskušam.. )

Domov sem prišla pred Judy in to kar z dvema vrečkam. Shoping (cunje in torbica) in pa
hrana. Tako sem še preden, je prišla ona domov, jaz naredila večerjo. ;) Bravo jaz, tako, a
sorpresa. In presenečenje je uspelo.
Za po večerji sva imeli cel plan, da greva ven plesat.. ma.. obe utrujeni, so se nama oči kar
začele zapirati.. tako da sva šli nina nana.

Še kar Vancouver

Ja, ni za verjet, ma se mam fajn :) Sem spoznala še enega hosta z Vancouverja, Vince mu je ime in sva šla malo naokoli. In ta Vancouver niti ni tako slab. OK, ni to NY ali Boston ali Chicago ali... ampak ni slabo. Ej, kolk je odvisno od tega, kolk ti kdo pove, še posebej za tak kraj, kot je ta, kjer ni nekih samoumevnih turističnih zadev.

jaz in Vince

Vince se je rodil v Kambođi (hm, kako se to napiše??) in je tu v Kanadi že skoraj celo življenje. Ko je bil dojenček je prebolel otroško paralizo in sedaj je na vozičku.. Ampak ta tip ima tolk energije pa ukvarja se z različnimi športi med katerimi je jadranje in hokej. Ej, po takih se je treba zgeldovat, kjer mu biti na vozičku ne predstavlja življenjske ovire.
V bistvu jazs em tela bit pri njemu, sam prvo noč ni moral, potem sem pa jaz ostala pri temu, kjer sem. (host) Ma sej je fajn ta, pri katerem sem, sam.. :) Jep a ful urejen ta tu in ko sem pustila brisačo obešene tako bolj random (pač kar neki obešeno), sem jo, ko sem prišla zvečer "domov", našla zloženo :) Tako da zdej jo zložim, da ne bo imel slabega filinga, ko bo šel v kopalnico :)

Hm.. spodnja "obešalna" polička je moja.. ko sem prej prišla domov, je bila una moja skrajno desna brisačka lepo zložena..

No, z Vincem sva šla pogleda uro, ki odšteva dni, ure, minute in sekunde do naslednjih zimskih olimpijskih iger. Februarja bodo prav tu, v Vancouverju. Potem sva šla do plaže, ki gelda na pacifik in nato v Korejsko restavracijo. Njami.. sam kej ka me je zvečer pol bolel buši.. in moj host mi je dal neki za želodec, da podiraš kupčke in tako sem bila bolje. Uff, zgleda da sem tu na tem koncu sveta obsojena na home made solato in grozdje :)

Pa damo še malo slikc:

Starejši predel Vancouvrja


Kitajski vrt


Knjižnica


Odštevanje do naslednjih olimpijskih (zimskih)


In na Capiliano bridge

137 m dolg


Te pritisni in teči ratavajo kar ok a :)


Še kar tam, kjer je most


Če niste dovolj blizu, da bi od blizu videli.. Kako lahko uganeš, ali so kitajci al japonci?
Japonci se slikajo vedno z roko tako, kot jo mam jz.. tista 2 prstka sta vedno aktivna pri slikanju.. ne vem, zakaj to počnejo..


Visoko a :)
(70 m)


In še proti večeru slikat tisto "t amaskoto" od olimpijskih iger.

Zdej nisem glih zgodovrna za tipkanje, ker Aaron spin. Ura je namreč 3.20.. uuu... pa jz sem tudi zaspana sedaj.. V glavne, danes sem kar nekaj videla in tudi videla Vinca spet. Ful ma lušno psičko..

ben, grem, da ne bom še kake nemne napsiala ;)

Vsega je kriv Jefferson!

Zakaj Jefferson? Ja zato! Ker se je ustavljal samo v krajih, kjer nimajo dobre hrane! To je namreč družba avtobusov in jaz sem vsakič, ko smo se ustavili (ko smo se vozili proti Vancouverju) rekla, da si bom kupila solato ali sadje na naslednji postaji, ampak.. iz postaje v postajo je bila izbira slabša in.. na koncu, ob 23h pristala na McD! Uff.. ma da bi to bilo vse! Danes, ko sem šla na kosilo, ni bilo v bližni nič drugega kot McD! Uffff.. in dobro, vzela sem solato in pomfri. Zraven je bil preliv, ki mi je čez čas povzročil čiščenje :-\ Uff!!!! Ja, še dobro, da sem potem bila v nekem nakupovalnem centru, da so bli wcji v bližini. Ma kej, me je vsej spucalo :)

Ben, ta Vancouver.. hm.. če pomislim, da sem tu 3 dni in da sem imela 3 dni prav tako za Chicago, mi je kar slabo. Namreč, tu ni nič! Oz je, sam precej malo in če še komu pade na misel ideja, da bi se vozil z busom v eno smer več kot 24 ur, zato, da bi videl Vancouver, naj vam povem, da ga lahko mirne volje izpustite. ;) Ma zdej sem to in se bomo meli to fajn te dni ;) Sam prvi vtis je bil pa bolj tak.. pust in kako se če ena pupka potolažit?? Ja, kako drugače kot pa s šopingom :) In tako imam 4 nove kose. Ma ja, bi imela samo 2, sam kaj ko je bila spešal offerta v stilu buy 1 get the 2nd almost for free in itak je blo treba vzet še tisti ta drugi kos in tako imam sedaj 4 nove reči, ki so mimogrede še težke in.. hm.. ne vem jaz, kako bo šlo vse to na letalo. Res nisem imela namena nič kaj kupovat, ker mam res že tako težko potovalko, sam sem bila tko boga razočarana nad tem mestom, da je blo treba nekaj ukrenit. :) No potem sem vsa otovorjena (teža je pa zato, ker sta 2 volneni majci in to dolgi) šla do trgovine si opomoči (po pucanju) z nakupom grozdja. Hm, to potovanje je zaznamovano z grozdjem :) Še nikoli nisem pojedla toliko grozdja, kot tu :)
In tako polna borš (1 borša težka za 2) šla z busom v park. Res lep park. Tako sem dobila vsaj filing, da mi je tu kaj všeč. In že nazačetku sem imela lep razgled.

V Stanley Park-u. Pogled na mesto.

In še kar v parku. To so reprodukcije (vsaj zdi se mi). To so imeli prvotni prebivalci naštimano na obali (tihi ocean). Aja, pa ne men, samo une skulpture ;)

V stilu pritisni in teči :)

Aaaa.. mostovi.. če mi je kaj všeč, so to mostovi...

Spet pritisni in teči.. še vedno v parku.

In, da ne bom fotrala ubogih veveričk samo s kranjo in slabo hrano, je tokrat dobila grozdje. Itak, sej je bila tudi edina reč, ki sem jo imela. In.. ma ta veverička je mogla met puhno mladih nekje, ker je imela take velike zizike.

Moja ugotovitev: v Kanadi so veveričke v parkih črne, v ZDA pa rjave.

Po parku sem šla spet se šetat, da gem jest tja, kjer sem šla na wc (nekaj ur nazaj.. sej veste, se ne bom spuščala v detajle) in kaj ugotovim??!! Da se trgovine in restavracije po večini zapirajo ob 19h! V velikem mestu??!! Uffff!!! Ben, ma sem še neki ulovila. Kao bolj pcoeni za jest, ker so že pomili posode in so že spakirali hrano in tik pred zaprtjem prodajo še to ta zadnje in itak vzamem tam. Ja kje pej drugje, če je bilo pa že vse zaprto in itak nisem tela reskirat, da bi še 2. obrok jedla v McD in vzamem pri kitajcih in.. ja uffa, pekoče! OK, vsaka stvar je za neki dobra in tudi tu je pozitivna plat - me je segrelo, tako da mi vsaj mraz ni bilo ;) Potem pa sem se odpravila proti trgovi, ki je začuda (Verjetno edina v mestu), odprta do polnoči in tam nakupila: pomidore (Lj in okolica beri paradižnik), kumaro, philadelphijo, kruh, mleko, čaj, čebula, tuna, solata, pa neki za na solato.. pa še plastično posodo za si dat notri solato. Tako si bom jutri vzela s sabo za kosilo. Gvišno je gvišno, da ne bom spet pri McD (in potem na wcu) ali pa da me ne bo spet kej kuhalo. Pa še zelenjavo bom pojedla, pa tuno pa kruh. Sem pridna a ne :) A, vem vem jaz :)

No, sedaj mi meste niti ni tako slabo več. Sam ko prideš iz mest, ko se non stop kej dogaja, je tako čudno bit v takem, kot je to.. tako v izi.

Danes sem dobilamalo filinga, kje pa kako je kaj to mesto, pa kako štimajo povezave. Pa.. busi nehajo vozit ob 1h ponoči.. Ja no.. sem se res razvadila iz prejšnjih mest. Ma ni panike, bomo pa bolj izi, kar mi paše. In to res. Tudi ta moj host, Aaron je kul. Tak umirejn in mi prou paše, da gre spat do polnoči. Tako imam cajt prit na net brez slabe vesti, da bi bila asocialna.

Jutri pa novim pohodom na proti ;)

Toronto (Kanada) in Niagarski slapovi

Na žalost na busu ni blo ne vtičnic in ne neta, tako da... hja.. sem spala a ne in.. potem se vsede zraven mene nea gospa iz ne vem kje že in me vpraša (ker sva že neki debatirali), če sem iz Montreala in ni edina, ki me je to vprašala. Do I sound like someone who is from Montreal :) hahaha.. Očitno ja.. tudi en iz Toronta mi je rekel, da zvenim, kot da bi bla iz Montreala :) In to pomeni, da nimam neki močnega "ruskega" naglasa :) Jeej :) No in tudi tokrat sem na busu spoznala zanimivo osebo - itak človek, ki potuje in to je počel kar 10 let. NAmreč, prdoal je vse in šel po svetu. Je iz Toronta doma, ma živi v Mehiki, kjer ima neki malo bar in itak, sem vabljena kej tja dol in fajn je, ker je tolko potoval okoli, da mi lahko da kake nasvete za skoraj vsako deželo. E... to imam jaz rada na teh potovanjih. Vsak dan skoraj srečam kako zanimivo osebo, maš debato, kaj novega zveš, izmenjaš mnenja,... In ugotoviš, da nisi edina zmešana oseba na tem planetu :) Aja, da ne pozabim.. vsak dan pridno izpolnjujem normo ;) haha :) Pa pojdimo zdej na Toronto in Niagarske, že če je tak naslov tega posta ;)

Torej, v Toronto sem prišla ob 7h zjutraj in šla potem direkt v hostel.. ampak, check in je bil ob 13h hm... ja, kaj počet.. ja nč kaj, sem pustila tam prtljago in šla hodit.. po dežju, ker je deževalo. Ko pada dež je prou sux hodit okoli, ma kaj češ druzga. Ma potem je lepo ponehalo in sem poleg hoje šla na barkico, tako da sem Toronto videla od "daleč" iz vode. Namreč tam je eno izmed ta velikih jezer, ta najmanjše, kliče pa se lake Ontario.

Evo Toronto iz tiste barkice.

Ko sem hodila naokoli sem itak videla različne stvari, skulprute, stavbe in tu sem se skušala sliakt sama in.. kar nisem in nisem mogla ulovit pravega kota in potem sta me vidla 2 turista in sta se sama ponudla, da me slikata in evo umetnino.. končno nekdo, ki ulovi v sliki tisto, kar jaz hočem ;)

Ena malo bolj zanimiva stavbo ;)

Sej veste ne, da v zda in tudi Kandadi je ful teh veveričk po parkih in se kaj dosti ne bojijo, tko da ti pridejo blizu. Ta posebej je bial prav pri mojih nogah.. Zakaj?? Jaz sem kot nora isakla fotoaparat v moji torbi.. ta boga rjava lepotica pa je bla 2000%, da iščem hrano za njo.. ker sej se vidi, s kakih pogledom gleda proti meni :) Ma ji nisem mela kej dat. ... Ta trenutek sem bla že fuuuuuul utrujena od noči na busu in hoji po mesto.. hodila sem enih 5 ur.. utruuuuujeeeenaaaa.. Aja.. in prej sem pozabla omenit, da sem zjturaj, takoj ko sem šla hodit po dežju, srečala nekega aziata, ki se mu je mudilo delat in me je prašal, kolk je ura.. potem pa sva se kar zmenla, da se pred mojih hostlom dombimo ob 18h in sva se tudi, šla spet hodit... uffff.. ne vem, kolk ur sem ta dan hodila, sam fuuuuuulll.. ej, tek v panovcu se ne more niti primerjat tem mojim kilometrom po Torontu :) Šli smo jest burito (kehiška hrana) in malo okoli.. prou kul je blo it okoli z lokalcem.

Itak Chinatown..

In Toronto by night.. lepe slikce ne :) Ben, tu sem šla potem naslednji dan (po prvem buritotu) spet jest burito. In je bil prou njami njami.

Drugače pa Toronto ni glih ne vem kaj kot mesto.. meni se je zdelo malobolj dolgočasno. Mogoče zaradi vremena al tega, ker sem bila utrujena. Ma drugače je blo fajn. V hostlu sem konkretno spoznala eno Nemko, ki bo v Torontu na izmenjavi. Včeaj smo tudi šle malo hodit okoli in skupaj na kosilo. Spodnja slika je nastala prav na sprehodu ;) Zanimivo je, da ta pupa živi oz študira tam blizu, kjer je Thomas doma (uni moj prjatu iz Nemčije).



In končno sem naredila še eno kljukico na svojem seznamu skritih želja.. videti Niagarske slapove v živo. To je neki neverjetnega, kolk so ti slapovi lepi in mogočni. Nekaterim to ne predstavlja nič, meni pa FUL!!
Šli smo z nekim minibusom in je bilo vse lepo organizirano. Ustavli smo se v vasici Niagara lake in šli pokušat vino in ledeno vino, potem pa na slapove in.. je res.. iz KAnadske strani se bolje in lepeš vidi kot iz Ameriške, tko da če bo kdo od vas nameraval it tja, pejte iz Kanadske strani ;) Vodič je bil ful faca in tipo vodi ture skoraj po celem svetu, tko da mi je dal tudi on par nasvetov za Costa Rico in sva si zamenjala emaile, tako da mi bo tja napsial malo več o tem, kako pa kaj tam doli in je rekel, da se zna zgodit, da bo februarja (takrat jaz načrtujem it v Kosta Riko) prv tam, sam da še ni siguren. :) A ne bi blo kul, da bi tam mela vodiča :) .. Aja, da ne pozabim.. sem itak šla na tisto barkico, ki te pelje prav pod slapove in.. waaaa!!! so tko mogočni!!!
Pa še malo geografije: Reka Niagara je razdeljena na pol po sredini. Polovica je od ZDA in polovica od Kanade. Slapovi so tudi tako na 2 delih - en del je Ameriški (ta ima skale spodaj), ta drugi, večji del (V obliki podkve - torej polkrog) je Kanadski.

To je Ameriški del slapov.

Tu se lepo vidi.. na levi strani je Ameriški del, na desno Kanadski.

Tu se pa vidi samo Kanadski del in tisto barkico je tudi videt.. tko da mate lahko filing, kolk veliki so slapovi.. ej.. ful je hard in ko si tam z barko, je kot da bi padal dež :)


Skratka... ENOSTAVNO ČUDOVITO!