Friday, August 13, 2010

Obiskala me je Jill

Pa naj sedaj kdo reče, da je Gorica daleč al pa Ljubljana!! ;)

Ko sem prvič bila v zda, sem svojih zadnjih 5 dni preživela v NYC, kjer sem spoznala zabavno in zanimivo osebo, Jill iz Škotske. Ker je bila čisto blizu Slovenije, na Dunaju, sva se zmenili in prišla je k meni na obisk. Ha! Kolk zanimivo ne :) Folk je tu predaleč, če se more peljat npr iz Ljubljane do Gorice. Bom malo provokativno napisala, sej ne velja za vse. Sej večina, ki jih ta blog bere, ne spada v to kategorijo .. ampak.. začelo se mi je dogajat (od kar sem doma), da mi kolegi rečejo, da je Gorica predaleč za njih, ampak da naj jaz kar pridem do njih na obisk, ker sem že tako in tako sedaj vajena biti na poti. Ma halo!? Že res, da sem prepotovala kar en lep kos zemljice (tolk pa spet ne), ampak to še ni razlog, da bom jz zdej letala iz enega konca Sloveniji na drug, ker je meni to kratka razdalja, drugim pa dolga. .. Kakorkoli, ni to namen tega posta, tako da..

Dan preden je Jill prišla, sem se lotila delat zastavco :) Grega in Špela sta mi dala eno staro rjuho, ker je tko in tko bila za odpis in evo, Ana je ponoči ustavrjala :)

Jaz pridna pridna pridem v cajtu v Ljubljano in čakam Jill na železniški, nje pa od nikjer. Vlak je že zdavnaj prišel in dobim klic :) Jeej, Jill me kliče in mi pove, da čaka pri wcjih. OK, jaz grem k wcjem in nje od nikjer.. hm, jo kličem parkrat nazaj in vedno nedosegljivo (no, toliko v vednost, ker jaz nisem vedla.. če kličeš na tujo št. in ima ta nedosegljivo, plačaš glih toliko, kot če bi se ti javila na telefon.. tako sem si jaz nabila 13€. Fajn ne.. ben, ma smo se vsaj nekaj naučili :) ) In nato sem pomislila, kje so še wcji in žarnica je zagorela :) Jill je bla na drugem koncu železniške, tam na Vilharjevi :) Prišla sem v podhod in evo njo tam, ki fila telefon :) Takrat sem razprla mojo zastavco :) In velik velik objem!!! Kolk lepo jo je bilo spet videt!!! Z njo nisva bili samo tako takrat kolegici, ampak na vezi sva bili ves ta čas.. skozi..

Potem pa sva se šli malo turista po Ljubljani :) Počutila sem se turistka tudi jaz in prodajalci na stojnicah so tudi z mano govorili angleško :) kolk zabavno :)

Sprehodili sva se čez Tivoli in šli tam mimo name, kjer so snemali eno reklamo. Tam mi je en stric (zaposlen.. niti ne stric, bolj mladenko :) ) dal telefonsko št. za se it slikat, za bit v bazi, pa mogoče bom komu všeč za kako reklamo in bo kak dinček padel. Bom kar izkoristila in prašala sedaj.. a bi se šel kdo z mano slikat? Je vse zastonj, pa še mogoče dobiš kako delo. Je kdo za?


Ker sem bila prava turistka, sem si mogla kupit spominek. Prva reč, ki sem si jo kupila, od kar sem prišla domov in zares ni bila nujno potrebna :) ta barvana ogrlica. Sicer ne kupujem prav nič. V kake trgovine s cunjami sploh ne hodim, edino, kar sem si nabavla je to, kar si nisem v zda.. za pohodništvo in mogoče bom še kak dober ruzak nabavla.. sicer pa kake cunje.. ne ne ne!




Po tem, ko sva se lepo najedli tortic .. itak v zvezdi :) sva šli na Bled :) Super lepo vreme in prvič v življenju, da sem šla na otoček z barkico.. pač vedno sem veslala al pa je kdo drug veslala, ma sedaj sem bila pa prav na uni, ka te oni peljejo :) Kak luksuz.







Po končanem obisku na Bledu, sva se dobili še z Gregotom in Špelo in potem šli na večerjo v Cantino Mexicano. Kolk je blo dobro. Potem pa via v Gorico.

Naslednji dan je že morala nazaj, da bi lahko ujela avion. Poskusili smo, če bi se dalo karto brez dodatnih stroškov premaknit, ampak ni šlo. Kakorkoli, ful mi je bilo lepo, da me je prišla obiskat, pa čeprav le za en dan pa tudi to mi je veliko pomenilo, da ji ni bilo preveč daleč prit do Ljubljane.

Hvala ti, za obisk. ;)

Wednesday, August 4, 2010

Preberi in se zamisli!

ko sem bila v Vancouver-ju, sem spoznala (preko couchsurfinga) eno čudovito osebo. Ime mu je Vince. Ko je bil še dojenček, je v Kambodži zbolel za otroško paralizo. Nikoli v svojem življenju ni hodil.. na vozičku je, ampak.. On mi je pokazal cel Vancouver. Ima neverjetno življenjsko moč za počet karkoli. Ukvarja se s športom (ne vem kolkimi), doma ima psičko brez ene nogice, ki je tako živahna in tako skače naokoli, da niti ne opaziš, da ima tri nogice. Na para-olimpijskih igrah je dobil zlato medaljo! Hokej! In danes ima na facebooku napisano...

"When I see people taking an elevator one floor because they're too lazy to take the stairs or even the escalator, I can't help but think what a waste of a good pair of legs."

Monday, August 2, 2010

Novo Novo Novo!! Pohiti in preberi!!

Ooo, evo mene spet na blogu. Že kar nekaj časa nisem nič pisala, ma to zato, ker sem bila tako zasedena. Ko sem prispela iz Mehike v Kostariko, sem imela kar polne roke dela. Najprej pohajanje, potem pa rihtanje reči za it domov, oz najprej v NY. .. In da bi še kar najlepše preživela zadnje dni v Kostariki, sva se odpravila v Tamarindo (predel Guanacaste - severni pacifik - obala). Naštimala sva vse reči in kot ponavadi šla vsaj 1 uro kasneje, kot sva planira... ma če ni blo ene 2,3 ure kasneje.


Prvič v moje življenju sem videla dalinc za avtoradio. Zgelda uporabno, čeprav mi to ni jasmo.. ma kaj ma veze? ZAkaj je uporaba dalinca lažja kot pa šaltanje po gumbkih na radiotu? Razumem, da če imaš na volanu, je komot in bolj varno, ker ti ni treba umikat roke iz volana.. z dalincem pa.. Ah, :)

V Tamarindotu smo bivali z Priscilo, Diegotom, Tamaro, Camilla, Casandro in Mileno.. no, ta zadnje 3 so mačke :)
Na spodnji sliki jemo :) slikal pa je kuhar.. o ta kuhar kuha tko dobro.. na krožnikih so fajitas in patacones.. mooo!!! ena izmed mojih najljubših jedi!!!

Z leve proti desni: Priscilla, Diego (njen fant), Tamara (hčerka od Prisc) in Ana (hči od moje mame in tatu)

Z Luisom sva veliko prespala, nekaj jedla, bila na plaži, jaz sem poskušala najst kako školjko, plesali.. u ja.. marija, skoraj bi pozabla. PRav res lepo je bilo it plesat malo samo mene je na momente zvilo in skoraj šlo na jok, ker sem se začela zavedat, da bom kmalu morala it. .. Plesali smo salso :)

En dan pa smo vsi našteti zgoraj in še ene par ljudi šli k Neli na piknik. Ta ženska ima bajto to.. spodnjo.. in je prav res lepo fajn tam in ta piknik je bil tak, da jaz nisem mogla jest nič. Ma prou nič.

Tisto belo na sliki je bazen..

Razlog, zakaj nisem mogla jest nič je ta.. Ma kaj čem pisat, če bi vi zbrano brali moj blog, bi zdej že vedli, da mi naredi SUPER slabo, če jem ali rakce ali take rakone (slika spodaj). Tako sem se nasitila s pitjem kokakole in s kanček pive v cocacoli. Nela mi je sicer spekla ene mastne rebrce.. ma.. Ben, pej drugič ne. Torej edina hrana so bile školjke, rakci in tej veliki raki.. skratka vse, česar ne jem :-|

Nazaj v San Jose smo šli vsi skupaj in potem je mene čakalo samo še 3 dni bivanja v Kostariki. Dneve sem izkoristila za nakupe (kavbojke za velikos moje riti. in niti ne nosim ta zadnje številke :) ) Torej cunje (itak, sej sem ženska) in kafe. Kafe sem kupila donde mi dillers. To so tisti, ki meni prodajo sadje in zelenjavo. Vam povem, da je najbolje kupovat od tistih, ki so tako na ulici. Najboljše cene dobiš ;)

Stric na levi prodaja platane

In, ko smo se vsi vozili iz Tamarindonta, so začeli govorito o "Pollo al bombillo", kar bi bilo .... pollo = piščanec, bombillo (beri bombijo) = žarnica. Razlagali so mi to sofisticirano tehniko :) Rekli so, da je ta najbujši, če je piščanc pod bombijotom ene 3-4 urce, ker se baje škorja glih prou naredi in seveda ti piščanci so ful fino začinjeni. "Mah," boste rekli, da je "kar neki.." .. Ma vam rečem,d a ni kar neki in je res dobro ;)



(spodnja slika).. To je bil moj zadnji sprehod po San Josejo in .. ma daj.. ma lahko bi me bilo sram, da se nikoli nisem sprehodila do konca te ulice, kjer je cerkev. Ben, pej drugič ne :) Ta ulica je značilna tudi po tem, da so tu večinoma ljudje iz Nikaragve.


Ko sem končala s sprehodom, sem odšla "domov", se stuširala, zrihtala in šla v šolo. Pred meseci sem hodila z mamo od Luisa, gospo Violeto, v večerno šolo (osnovna šola za odrasle) in tisti dan (sreda, 21.7.) sem šla do šole direkt noter v razred in.. bili so prijetno presenečeni, da so me videli :) Milagro (ženska, ki je na sredini.. ma ne na stolu.. tista, ki ima obraz na pol zakrit za ta drugo gospo), mi je napisala pisemce, tako kot je to naredila prvi dan, ko sem prišla v šolo. Ona ima že malo hčerkico. Milagro si res ful ful prizadeva, da bi se čim več naučila. Pravi, da sem ji vzor, ker si kar tako upam it v države, kjer ne govorim jezika in se potem povrh vsega še naučim govoriti. Ta starejša gospa pa je enkrat rekla, da komaj čaka, da bo znala dobro pisat, ker bo tako lahko napisala ljubezensko pismo. .. Vsi so tudi bili presenečeni, ker ko sem še hodila z njimi v šolo, španščine skoraj da nisem govorila, sedaj pa sem jim na veliko kaj razlagala in imela debato :)


Zvečer (ta dan) je Luis pripravil večerjo in drugi dan zjutraj smo odšli na pot via letališče.. zjutraj. Na poti, na cesti pred San Josejem so prodajali kokadas.. tiste fine "piškotke" iz kokosa!!! Tako sem kupila eno škatlco piškotkov in to jedla za "zajtrk" ob čaju.. v avtu.. Prispeli smo na letališče in.. ma čutila sem se prou pogumno in sem že mislila, da ne bo treba močit oči ma... ko je konkretno prišel čas, ko je Luis moral it... Uf... Ko sva bila še v San Joseju (en dan prej), mi je podaril šalco in obesek in v šalci je bil listek in gor je bilo neki napisano ma nisem smela prebrat. Rekel je, da lahko to berem šele na letalu.. Joj, nisem vedla a, al je pozitivno al negativno. Ma kej veš, vse mi je šlo po glavi tudi to, da me pušča :) Smotka jaz! M sme ga kar prašala, če je kej tazga slučajno, pa je tudi on rekel, da sem smotka :)

Na letalu sem pa končno prebrala tisti listek in... Kaj naj rečem.. še dobro, da sem imela robčke s sabo...

Ko je letalo začelo vzletat, sem imela čuden občutek.. kot da odhajam iz dežele, ki je moj dom, kot da se od nje poslavljam, ampak ne za vedno, kot da je bolj en "se vidimo hmali" kot pa "adijo".

Prestepoila sem v Orlandotu in tam hmali zamudila letalo. Uffa, že v drugo. Tam mi res skoraj vedno uteče letalo, ma ne po moji krivdi.. kej, če so te vezave letov naštimane tako, da maš "par minutk" za it do druzga letala.. ma, dokler je beseda "skoraj uteče", je že ok, če pa bi bilo, da mi vedno uteče v orlandotu, bi bla pej druga štorja.
Na avionu za v NYC sem bila pri oknu, tako kot na prejšnjem avionu in ko smo pristajali, sem lahko lepo videla Manhattan in vse lučke okrog njega. Kolk je lepo to mesto...

Prispela sem v četrtek zvečer. Imela sem fuul težke reči s sabo in ful kosov prtljage. Itak.. vsa tista mivka, školjke in nove cunje.. :) aja, pa čevlji tudi ;) Tako da sem iz letališča JFK vzela taxi do bloka od Rafa in taxist je bil cel zaskrbljen, da mi bo mogel pomagat nosit. Ma, poklicali smo Rafa in tako je on prišel pod blok in mi pomagal nosit.
Kufri... ker sem imela ful reči in nisem tela kupovat nove prave potovalke, sem kupila tako boršo iz.. ma kaj jaz vem kak material.. ma tako poceni za tipo 1 evro. In... ko sem prišla v NYC, je tista borša bla cela polepljena z lepilnim trakom. Torej.. kaj smo se naučili.. najprej to, da če te prijateljica praša, če ti kej nese domov, ji moreš dat za nest domov, tudi če se ti zdi, da boš vso tisto kramo, cunje, šwlne rabla. Drugič.. da ne moreš filat do onemoglosti kufrov, še posebej ne unih iz une pletene plastike tenke ku ena najlon vrečka. Tretje.. ma lahko si drugič vzamem tudi manj reči s sabo :) Ma ben, jaz vem, da bom drugič prinesla s sabo skoraj vse, kar imam rada za oblečt in obut in verjetno zdej to pomeni, da bom šla na pot s kar nekaj potovalkami :) Jao Jao :)

Tako sem se odpravila po mestu po Canal street iskat potovalko, ki bi lahko šla komot na avion kot ročna prtljaga - namreč že tako sem imela 2 kufra polna nabasana in še miljon vrečk na okoli, ki jih je bilo potrebno spravit v kako večjo boršo.


Little Italy


Union Square.. um.. v bistvu slikam iz Union Square proti ulici.. ma ku je meni leto tu... Paše knjigarna je zraven in tam sem že pozimi prebila kar nekaj ur in prav tako ta bot. Ma tokrat nisem šla na področje psihologije in medosebnih odnosov, ampak na predel "ustvarjajmo" :) In ene pametne reči iz knjig sem tudi poslikala s fotoaparatom, ker se mi je zdelo nesmiselno kupovat knjigo.. ma ne zaradi druzga, ma sem mela že tolko prtljage in vsaka reč bi bila odveč, tako da šopinga ni bilo nič. Oz, kupila sem samo eno tisto termo šalco, ki jo američani nosijo povsod - na prehod, v službo,.. kamorkoli..

Oba kufra (rdeč in moder) sta bila super polna.. hm.. in ta reč tu na levi strani - ruzak in ta črno z rdečo črto (ta nova ročna prtljaga).. no, tja notri jebilo treba zbasat vse tisto tam okoli v vrečkah + še vse tisto, kar je povzročalo preveliko težo.. in.. tega je bilo precej in.. glih tako sem morala doplačat za preveč težko potovalko, ampak nisem tela plačevat 2 pretežkih in tudi če bi blačala še eno overweight potovalko, ne bi mogla vse zbasat notri... :)





V NYC je ful lepo poleti.. pozimi ne mi hodit, ker je mraz, piha veter in so kratki dnevi. Nimaš volje bi niti zunaj, ker je tako mraz.. poletje pa.. oh.. nimaš volje it domov :)

Coney Island.. waw!! tam sem prej bila samo pozimi in poleti, waw!! ful ljudi, skoz dogaja, luna park je odprt, muzika, folk, ki pleše zunaj, kar tam ob plaži.. ZA tiste, ki ne poznate Coney Island.. to je predel v Brooklyn-u (nyc), ki ima plažo. Kar nekaj filmov je bilo posnetih tu. Pa plaža.. ben, niso to kaki bahami ne, ma je glih tako fajn :) Plaža je plaža in morje je morje, pa čeprav ni priporočljivo za otroke in nosečnice jest ribe iz te vode :)


Zgleda, da cel nyc (temna polt) hodi sem na morje. Ta dan je bila sobota in.. pogeljte to, kolk ljudi je v vodi.. in jaz sem mislila, da je gužva pri nas :) hahaha :) Sam zanimivo je to, da nihče ne gre bolj daleč, kjer bi se dejansko dalo plavat. Hm.. mislim, da je to zato, ker skori noben ne zna plavat. In.. dobila sem eno asociacijo.. ma se spomnete filma titanik, ko se je potapljal in je bilo ogromno ljudi v vodi??? No, nekako tako je tu. Človek pri človeku in vsi nekako čofotajo.

Ma kar mi ni bilo všeč je to, da je vse polno smeti... na plaži in v vodi.. jao, tisti stiroporasti krožniki, pa kake vrečke, plastične flaške.. no.. sej na spodnji sliki je videt...



Z Rafom sva šla v Lunapark :) ma se nismo nič vozili, smo pej dosti jedli :) ma ker sva kao oba na dieti, sva jedla več al manj samo meso :)

Nedelja.. Ker se ob nedeljah spodobi, da se gre k maši, sem to naredila tudi jaz. Poklicala sem Mike-ta, ki sem ga psoznala v Mehiki (2 američana) in ker se mi je že takrat ponudil, da ko bom v NYC, naj ga pokličem, da mi kar razkaže, sem priliko izkoristila in tako sva šla k maši. Gospel church! WAW WAW WAW! Petje, solze, veselje, ploskanje!!! Ma kaj naj dodam še?

Da malo opišem.. "zbor" oz ljudje na odru pojejo, hkrati pa se projecira besedilo pesmi tudi na platnu. Muzika in način petja je energičen in ti da ful ful moči. Ljudje, ki sedijo (ne morem rečt temu publika, ma tudi bolj primer primerne besede zdej ne najdem), .. no eni so imeli tamburin, eni bombne in so zraven kar igrali po svoje. Ogromno pozitivne energije!! Teta - ma sej jo je videt na slike.. na levi strani.. jo je videt v obraz in ima belo srajco, gospa temne polti.. no, ona je imel škatlo robčkov v roki in če je kdo rabil, si je vzel robček.. zakaj?? ker se je govorilo tudi o takih stvareh, ki so se te lahko dotaknile.. Ena izmed teh zgodb je bila... Začeli so govoriti o potresu v Haitiju, ki je bil konec januarja letos. Govorilo se je o eni mali punčki, ki je bila pod ruševinami 4 dni, poleg nje pa je bila cela družina.. mrtva.. povedali so, da je ta punčka bila v bolnici in da je z njo sedaj ok. Povedali so, da je ta punčka tu z nami danes.. Poklicali so jo na oder (mislim, da more imet kake 4 leta). Lušna lepa punčka v beli oblekci in belih čevelčkih.. Moški in ženska sta govorila o njej in ko so bili vsi 3 na odru, je on ponosno rekel "Sedaj je en teden, kar sva tudi uradno midva njena starša" Eeeee.. takrat je teta z robčki imela kar nekaj dela.. in seveda, tudi meni je prišla solzica..

In še nekaj mi je ostalo vtisnjeno v spominu... Pastor (nimajo prav duhovnika.. oni imajo normalno družine) je govoril o "Don't let the same dog bite you twice." HA, a ni zanimivo.. pri nas se pravi, da ko te en udari, mu moreš dat še drugo lice. ... Vzdušje je bilo nabito z energijo in življenjsko močjo. Pravil je z vsemi čustvi in na momente je bil vpleten tudi kak štos :) in pravil je, da če imaš sanje, moraš moliti, verjeti v sanje, ne pustiti nikomur, da bi ti te sanje vzel, ampak da to ni dovolj. Poudarjal je, da moraš za svoje načrte, sanje, cilje bit pripravljen delati in dati vse od sebe!

Mogoče bo sedaj lahko kdo užaljen, ko bom to napisala.. ma meni so mi naše maše dolgočasne in prav nič kaj me ne spodbujajo k ničemer ku to, da morem bit pokorna in ponižna. JEpa tudi res to, da nisem bila pri ne vem kolkih mašah, ma nimam niti interesa it, ker mi niti ena do sedaj ni dala vtisa in pustila želje, da bi se vrnila. Tam pa, v gospel church, sem dobila željo, da bi še šla in vse skupaj je trajalo 3 ure! 3 ure! in nisem se dolgočasila nič!! Eni veste, kolk je meni težko sedet (no, tam se bolj malo sedi :) ) oz bit na ene kraju in ne postat utrujena od biti tam.. Ej, če bom še kdaj dalj časa v ZDA, bom sigurno hodila ob nedeljah na te funkcije, kot jim oni rečejo.


Počasi je v nedeljo prišel čas odhoda.. na letališču sem bila kar nekaj časa.. avion je imel zamudo, v Londonu sem morala se peljat na drugo letališče in spet imet "težavice" s prekladanjem prtljage, ki je lepo šla skozi JFK (newyorško letališče) .. ma mi je uspelo vse lepo preložit in tako sem imela samo tisto dodatno plačilo, ker je bila pretežka potovalka.. se mi je pa zelo bližalo še eno plačilo in sicer za dodatno prtljago. Ma, ker je Ana že cel ekspert za prekladanje cunj, čevljev in drugih reči, smo vse zrihtali in celo imeli eno veliko plastično večko za na letalo, kjer je bilo vse odvečno iz ene ročne prtljage - Torej, kaj sem se še naučila?? Vedno imej s sabo eno ogromno najlon vrečko, ker nikoli ne veš, kdaj jo boš rabil. ;)

Ko sem prispela na Benetke, sem dobila vso prtljago!!! Super, ma kaj češ boljšega :) in ko so se vrata odprla, da grem ven, je bilo pri ograji cel kup ljudi, ki je strmelo v vrata in gledalo, če morda vidijo koga od njihovih. Počutila sem se kot VIP :) in tam, tam je bil Marko, ki me je prišel iskat. Ful lepo :) ma takoj, ko sem izstopila iz letališča, sem se začela jokat, nekontrolirano in sploh mi ni bilo jasno, zakaj. Od sreče? Žalosti? Ne vem...

Sedaj pa sem se počasi aklimatizirala, ampak mi je vseeno vse še čudno tukaj. Kulturni šok je precej velik in še vedno traja. Ampak, sem pozitivna in polna idej in izzivov :)

Wednesday, July 14, 2010

Mexico City in Teotihuacan z Jakobo :)

Evo, pa sem se potrudila in dala na blog še te slike. Po tem, ko smo prišli nazaj v Morelijo, sva naslednji dan z Jakobo odšli v Mexico City, v mesto postrani stavb. En prijatelj bi rekel "nagnitih stavb" :) Marko, ti že veš, kdo je tako :) Sabina, ti tudi veš :) No, sej tudi jaz nisem kaj bujši napisala :) .. hm, morem res bit tiho, ker se moja slovenščina vidno slabša..
Ben.. v glavnem, legenda pravi, da so ti stari prebivalci tega predela sveta verjeli (po eni stari legendi), da bodo naredili mesto tam, kjer bo orel sedel na kaktusu in jedel kačo in to se je zgodilo ob nekem jezercu. Tako je začelo nastajati mesto na vodi, podobno kot pri nas Venezia. Mesto se je širilo in če se ne motim, jezera ni več. Ko pa so prišli Španci, mastri conquistadorci, je bilo treba itak vse uničit in tako so zgradili katedrale na vrh piramid. Zaradi vse te teže, skoraj da ne vidiš katedrale, da bi bila glihna. Vse nekam visi zaradi teže. Spomnim se, da sem na enem dokumetarcu slišala, da se mesto pogreza za ne vem koliko cm na leto in da se bo en dan vse sesedlo.

To je že en primer postrani katedrale. Sej ne, da je na sliki kej videt, ma mi dejte kar zaupat, da visi. To je drugače na trgu v centru Zocalo.

Mexico City ima odlično zrihtano podzemno železnico, kjer je res nedvoumno. Skoraj da ne moreš falit vlaka. Pa še poceni je in res efektivno ;)

Ob najbolj prometnih urah, ko je največ ljudi na podzemni, se upošteva zgornji znak. Ženske in otroci imajo na voljo ene 2, 3 vagone samo zase, kjer moški nimajo vstopa.



El Angel.. simbol Mexico City-ja. Če so snemane kake limonade v Mexico Cityju, sigurno pokaže ra spomenik. Tako pravi Jakoba ;)


To je pa pogled iz balkončka v hostlu. Z Jakobo sva spali v hostlu, ki je bil direkt v centru pri Zocalo-u. Res super lokacija.

Kar je še vode ostalo v Mexico City, so takile kanali (spodaj). Temu predelu se reče Xochimilko. Na kanalih so barkice, kjer si lahko kupiš za jest, za pit, naročiš muziko (Mariachi)

Sem probala "veslat" s kolcem.. hm.. ne vem, kako jim rata to delat, ma jaz sem probala in sem bla celo oštrofana od vode... :-|

Ko sva to zagledali z Jakobo, sva se kar spogledali.. Titiov spomenik sredi Mexico City??

In potem, po sprehodu v parku in po hamburgerju, ker pač ni bilo druge hrane na okoli.. ma vsaj ni bil McDonalds, sva šli v muzej antropologije. Ful Ful Ful dober muzej!

Ana in azteški koledar. Jakoba zna razložit vse, zakaj se gre.. jaz pa poznam Jakobo, ki zna razložit ;)

In še en dan skoraj da ni padal dež in tako sva šli do Teotihuacan-a. Tu so živeli Teotihuakanci, o katerih se skoraj nič ne ve. Ko so oni propadli (se ne ve, zakaj, ali so se umaknili ali kaj), so ta sveti kraj prevzeli Azteki in ga tudi sami častili in ga tako ohranili. Kar se lahko vidi je kot ena ulica, ki ima ob straneh male piramidice. ob strani in na koncu sta večji piramidi. Ena je piramida sonca, druga piramida lune. Piramida sonca je po površini večja od Kreopsove piramide v Egiptu, ampak je le ta višja, ker je drugače zgrajena.

Sedim na piramidi Sonca, v ozadju je Lunina piramida

Z Jakobo sediva na piramidi Lune, pred nama se vidi tista "ulica", trg in na levi strani piramida posvečena Soncu.

Ko sva bili na piramidi Sonca, so je en, je zgledal dokaj izkušen v gimnastiki, postavljal v stojo na rokah na rob piramide. Potem se je še ena Italijanka delala pametna, ampak pri njej je bilo videt, da nima kej dosti veze z gimnastiko.. Sej.. zaradi takih bedakov (ker padejo iz piramide in grejo direkt gor k bogovom pogledat) potem zaprejo piramide v smislu, da se ne sme hodit gor. Tako je zaprta za hojo vse v Chichen Itza-i, en tempelj v Palenque in sigurno je še kje kaj zaprto, ker je kak gringo sesu dol po stopnicah.


Po tem, ko sva končali s Teotihuacanom, sva šli prečekirat karte za bus in potem na Zocalo in glej presenečenje.. tam je bil DJ, muzika in ples in tako sva ob 6h zvečer plesali in bile tudi na mega televiziji. Evo dokaz ;) Če pozorno pogledate, boste vidli mene na levi in Jakobo na desni strani ;)



Zvečer pa učne ure tanga v hostlu. Itak zastonj. Meni ni na sliki, ker slikam, ampak sedaj skoraj da obvladam ;) No, tiste 2 osnovna koraka ;)


Friday, July 2, 2010

še Mehika

Bom pisala po narbo.. od sedaj proti nazaj. In.. sedaj sem v Moreliji, pri Jakobi in Jesusu. Jakoba je moja prijateljica, Vipavka, ki ima fanta (Jesus) iz Mehike.
Danes sem prispela v Morelijo, kjer me je pričakala z objemom na postaji :) Kolk fajn in potem seveda takoti, debata, internet, tuš in ven. Ena dobra hrana.. ma itak v Mehiki je vse fino. Kokakola za razkužit želodc in tekila, itak, če pa smo v mehiki.

To so poklicni glasbeniki na klic nekako. So na ulicah in čakajo, če jim kdo ponudi, da bi kej igrali.. npr za na žur, serenado, itd.. Se pa ne morem spomnit, kako se jim reče..


San Crsitbal de Las Casas

Tu sem spoznala eno norvežanko. bile smo cimre in tako hodile naokoli skupaj. Prvi večer smo šli ven v 6-ih in je bilo prav fajn. Plesali plesali plesali in tudi salso. Sem že skoraj ratala cel majster od vse te salse to.

En dan sva za pol dneva šli na izlet v San Juan Chamula, ki je znan po eni cerkvi. Pa tudi po tem, da je vas majev. Nekateri ne govorijo niti španščine, drugi oba jezika. Pri teh tetah sva kupili vsaka svoj pas, ki je tipičen za "mayevke"


Tu na sliki je Anna (norvežinja) in 2 pupki od tam. Tu je tako.. ko ti otroci pridejo zraven, je vedno razlog.. ali želijo denar, ali ti želijo kaj prodat, ali pa želijo, da jim kaj kupiš.. so pa bili lišni :) tako da imam kar nekaj slik z njima.

Potem pa sva šli kupit karto za v cerkev. ČPotrebno je podpisati papir, da v cerkvi ne boš slikal. .. ko sem bila notri, mi je bilo jasno, zakaj.. čeprav sem si res ćelela, da bi lahko imela sliko..


V cerkvi so po tleh bile posute borove iglice, tako da je cela cerkev dišala.. pa sveče so povsod gorele.. cerkev ni takšna, kot naša.. nima klopi nikjer. na sredini so mize s svečami in prazni prostori, kjer sedijo ljudje in kamor postavljajo sveče tanke kot prst v več vrst po 8. NEkatere so tudi različnih barv. Vse je odvisno, kaj se zdravi. Vsaka od skupin ljudi (po nekod so bile cele familije z otrocmi vred) je imela svojega šamana, ki je imel vlogo zdravitelja. Itak vse poteka v majevskem narečju in nekje vmes rituala, procesa, se ubije kokoš. nekako se jo žrtvuje. (seveda jo potem pojejo, doma, ne v cerkvi). Pri eni skupini se je videlo, da so imeli 3 kokoši.. tam je mogel bit en fajn bolan.. To ni vse.. kakoš se ni samo ubilo.. najprej se jo je dalo čez dim sveč tako malo pocingat in potem okrog človeka, ki naj bi se ga zdravilo, potem spet v dim in ta proces se je večkrat ponovilo. Namen - da gre vse slabo iz človeka na kokoš in očisti z dimom in na koncu zavije vrat kokoši, da gre duša na drugo stran, dokončno stran. Vmes se je pilo alkohol - nekaj zelo čistega.. mogoče tekila, šnopc, ne vem.. ilo se je tudi kokakolo, sprite in te reči.. ma vedno tudi alkohol. To še ni vse.. da bi šaman odkril, kaj točno fali tej osebi, "ubije" eno jajce v skledico in gleda notri tisto jajce in na podlagi tega, kako vse izgelda in ali ima kake mehurčke in kej tazga, določi, zakaj ima oseba bolečine ali karkoli ima.
En šaman mi je ponudil, da me ozdravi in to samo za 150 pesotov, ki more bit okrog 10 evrov. Ma ker se nisem mogla odločit, kaj mi sploh fali, sem tako dobro ugodno zdraviteljsko ponudbo, zavrnila :)


Med tem, ko si naši otroci ne zanjo skoraj da niti riti sami obrisat ali pit iz kozarca, ti otroci tu skrbijo za familjo in tudi delajo..



Spet v San Cristobalu.. Nekateri otroci se radi slikajo in radi vidijo, kako na slikah izgeldajo.


mesnica

Ženske so zelo lepo in na svoj način preprosto oblečene. Imajo zelo lepe bluze ali pončote in krilo, ki je v bistvu kos blaga ali volne, ki je ovit okrog pasu in pritrjen s pasom. Se pravi.. nikoli ne gre iz mode + če shujšaš ali se zrediš, gre krilo še vedno prav :)


Palenque



Palenque je majevsko mesto, ki je živelo od 100 let pred našim štetjem do 900 let po našem štetju. Vrh je doseglo okoli leta 600 - 700 z vladarjem Paqual, ki je vladal 69 let.
Tudi tu so maji začeli zapuščati mesto iz enakega razloga kot so zapuščali Tikal. Sekanje dreves je povzročilo pomanjkanje padavin, to pa pomanjkanje pridelka in tako premalo hrano.

majevski wc - za čepet. spodaj je bil kanal s čisto vodo. Voda je konstantno tekla in tako kakina ni zaostajala tam v luknji. .. Pametni ti maji ne :)

V ozadju je tempelj celestial. Pod njim je grobnica Paquala in on naj bi še vedno bil tam. Tam so ga pustili kot znak spoštovanja in da naj počiva tam, kjer mu je bilo namenjeno, v njegovem kraljestvu.

Da so se vladajoči ločili od ostalih mšečanov, so jim še kot dojenčkom, dajali na glavo deske in povili z n amenom, da bi imeli daljše čelo in nekako večjo glavo. Poleg tega so jim dajali kamečke ob nos in tako čez čas dosegli, da so gledali križem. Tako naj bi lahko bolje opazovali vesolje. Oboje je bilo narejeno z namenom, da so se razlikovali od ostalega prebivalstva + to je bil znak lepote.

Igra z žogo... Maji so radi igrali to igro. Vsak kralj oz mesto je nekako imela svoje pravilo o tem, koga se na koncu žrtvuje. Tu v Palenque je sta igrali 2 ekupi, vsaka je imela 3 člane. Žogo so odbijali z rameni in boki (če sem prav razumela) in tisti, ki je dal "koš" je bil tu zmagovalec in njega so žrtvovali in tako je lahko šel direkt k bogovom. To je bila za njih velika čast.


Chichen Itza



Ta piramida je ena izmed 7 čudes. Razlok ni njena velikost ali arhitektura. Narejena je tako, da se ob ekvinociju (enakonočje - 21.3. in verjetno tudi 21.9.) po stopnicah pojavi optična iluzija, kot da se kača plazi po piramidi. Kača s perjem je za maje precej pomembna, saj je to podoba boga, Kukulkan.