Montego Bay.. ma še dobro, da obstaja Couch Surfing ;)

Montego Bay je več al manj turističen, dokaj velik kraj z letališčem... Moja baza, kjer sem tu v Mobay-u bivala je sredi hotelov. Eni bloki, nizki, 2 nadstropij z lepo mehko travlo naokoli in bazenom. Waw!

Nicolas ni Jamajčan. Je tip iz Peruja, ki ima ene koreninice tudi iz Ukrajine. Tu dela v eni veliki firmi, ki je v večih državah. Firma se ukvarja s turističnimi izleti. Najprej je delal v ZDA in potem so ga poslali delat na Jamajko in tako je tu dobra 2 meseca.. torej ne prav preveč. Ma.. bolj kot o Jamajki sva se pogovarjala o Peruju. Povedal mi je cel kup reči in zdej me še bolj mika, da bi šla!!! Ma ben, pustmo Peru zdej za drugo leto ;)

Po tem, ko sem se razpakarila in predvsem stušala, ker se mi zdi, da sem falila oblečt majco.. in namesto, da bi dala gor eno frišno, sem dala uno, ki je bla za v vrečko.. torej.. ma ja.. kej čem razlagat.. ni prou lepo dišala.. :) .. Za tem, ko nisem več tko smrduhala, so pa itak že prišli Mirko in Gavin in potem še Latoya in Danien.. vsi iz CouchSurfinga. Vsi razen Mirkota so Jamajčani in Mirko.. a kdo ugane, od kot je??? :) Ja, ni daleč od nas :) .. fant iz Srbije, ki je čez naše mrzle mesece v Miamiju. Vsi skupaj smo se dobili, ker sva jz in Sammi dobili idejo, da bi bilo super, če bi se ena skupinca CS-ovcev srečala :)    In blo je prav fajn! ;) Malo smo plavali, spili smo kšno birčko in jedli čips, se pogovarjali in se meli fajn.

Nicolas (Peru), Gavin (Jamajka), jaz (Slovenia), Denian (Jamajka), Latoya (Jamajka), Mirko (Srbija)

Mirko je bil na poti v Evropo in zna bit, da bo mogoče prišel mimo tudi v Sloveniji, ko bom jaz doma. .. Ta CS je prav ena posebna skupnost! In prav fajn je spoznavat ljudi, ki so del nje.

Ljudje so pačasi šli domov, mi2, ker sva hostala »srečanje« sva tam mogla malo pospravit in šli smo spat.. in drugi dan.... ma ni blo mjaw... je blo ajjjjjjjjj....  Vem, da ni za pisat glih detajlov ma.. Ben, zjutraj se zbudim slaba.. bolela me je glava, telo se mi je samo spat in zvijalo me je v želodcu.. šla sem na wc in... ma ja.. driska.. in.. Neeeee!!!!! Kar strah me je ratalo, da sem staknla istao reč, ku jo je Sammi! In ona je bla potem vsega skupi v bolnici kar nekaj dni.... AAAaaaaaa!!!! 

Vedla sem, da morem pit, ker sem z driskico zgubljala vodo, ma mi ni šlo in potem mi je šlo za spat in hvala bogu da se je ustavlo.. tako sem samo še spala cel dan in sigurno sem mela tudi vročino.. ker najprej me je tresel mraz in potem me je kuhalo.. proti večeru sem bla že bujši in Nicolas je bil tko fajn, da mi je skuhal župco, ko je prišel iz dela. Ben ja ;) Skuhal.. ku bi se reklo.. daš ven iz vrečke in vržeš v vodo, ma ni važno ;) Je blo prav lepo dobit kozico župe – noodls soup ;)

Tako je moja sreda šla mimo med wc-jem in spanjem..

V četrtek pa sem se zbudila odlično ;) Pripravljena na nove podvige ;) Tako smo šli na Sandy beach, kjer so se dogajale razne ture. Tam me je Nicolas uturil v eno skupino, ki je šla jahat konje. Tam mi sploh ni blo treba plačat za omarco, ker sem svoje stvari pustila kar v pisarni :) Aaaaa, kolk je fajn imet veze :)   Prow hmali smo šli proti konjem in moj se je klical Cowboy boy. En lep velik konj.. pravzaprav so vsi bli veliki in niti eden ni zgledal tako lačen kot tisti na Kubi. Šli smo na »sprehod«

Potem pa.. še ena runda in tokrat po morju!!! Wa!!!! To je res blo fajn in drugače!!!

To je res blo nekaj, kar še nikoli prej nisem naredila.. pravzaprav je blo to komi tretjič, da sem bla na konju. Prvič v Hondurasu lani, drugič na Kubi in zdej na Jamajki.

Uuuuuu, ko smo končali, sem si nročila Jerk chicken! Njami!!! In potem smo počasi šli proti domu. Moja prebava mi je na momente še vedno malo ponagajala, ma ni blo hudga.

Petek...

Zjturaj smo šli najprej po mestu, ker je Nic mel ene opravke. .. Ja... v bistvu je vse dni bil z mano in me vozil naokoli. Kul ne :) čim več takih hostov na Cs-u ;) .. Mesto, tisti pravi del, kjer ni turistov, ni kaj dosti drugačen od mest, ki so drugje po karibih.. v glavnem, šli smo iskat ene nalepke za barko.. tako smo potem šli do Sandy Beach. Na barkico sem šla tudi jaz. Delala nisem neč tazga, ku neki malga pomagala, da so se nalepke lahko zaflikale in da se je lahko posprejalo čez – je bila šablona za »registrsko tablico« od barkice.

Ko smo vse končali, smo šli na drugi konc Montego Baya, pravzaprav že ven iz mesta, kjer je canopy. In.. pridemo tja in canopy je bil na ta dan zaprt :-|   Hm.. potem je Nicolas šel prašat, kako je z grupami za ATV in bilo je še kar nekaj placa in da mu je ratalo me dat v to turco noter je rekel, da jaz pišem blog in da bom pisala o firmi in kako da je. Tako so bili več kot veseli, da sem lahko bila del ekipe in celo dali so me spredaj, kar pomeni, da lahko bolj noriš ;) iiiii.. veze :)

Ma.. s seboj sem vzela fotoaparat in.... eni so res bli ogromni.. mhm.. in takoj na začetku, ko sem vozila, sem čutila, kako mi vleče atv v levo.. in ko sem šla dol.. hja, kaj druzga kot prazna guma.. Fantje so bli dobro opremljeni s sprejem za pumpat gume, tako da moj atv ni več vlekel v levo ;) .. in takoj na začetku je začel padat dež in jaz... mela sem fotoaparat okrog vratu, brez uno borške za fotoaparat in z najlonom v žepu.. dala sem fotoaparat v najlon in upala, da bo vse ok na konuc..

Cel cajt je padal dež.. ma je blo dobro.. blato, luže!!! :)   Bi kar šla še!!!!

Ma, ko sem prišla nazaj je v najlon vrečki s fotoaparatom bla voda :( .. in še zdej.. sobota, ne dela.. upam, da je samo stvar tega, da se vse notri posuši... upejmo.. dejte držat pesti prosim, da bom lahko v Dominikanski Republiki slikala ;)

Zvečer sta prišla še Gavin in Damian.. še en iz CS. Spili smo kšno birčko.. jaz ne no in papcali čips. Njam, kdaj prou paša čips! :) Spet je blo na izi, ma fajn. Ko sta una2 šla domov je spet tokalo mene in mojga hosta pospravljat. Neki časa sva še ostala tam ob bazenu in debatirala o vsem možnem. Na kar mi je muzika bla preglasna, da bi se lahko normalno pogovarjala in itak, sem prašala, če lahko zniža glas in ker mu ni ratalo, je enostavno pobral ven baterijo.. ma to je naredil, med tem, ko je telefon bil priključen :-\   ... rezultat.. telefon se ni tel več vključit....in še zdej je v takem stanju... potem pa.. spat.

Na poti v Montego Bay.. še vedno Jamajka ;)

Vse se je začelo v torek, 31. maja. Zbudili sva se ob 6h se mi zdi in ob 7h šli proti bolnici na obisk k Sammi. Bila je bolje in izgeldalo je, kot da bo šla kasneje domov. Tam sva z Angie bili samo na hitro, ker sem jaz morala takoj ob 8h štartat proti Snow Hills. Tako smo se odpravle k njej domov, jaz sem vzela ruzak in šla proti glavni cesti. Takoj sem dobila taxi. Ljudje so se skoz menjali. .. no, da ne bo pomote.. tu taxiji niso tko, kot pri nas, ko imaš cel avto zase.. tu je tko.. da se puni (fila), dokler gre in zadas si vedno v 4! ;) .. in mi se vozimo in vozimo in kar nakenkrat mi voznik reče.. »Greš k Bianki?!« in jaz ja in on takoj ustavi.. jaz sem namreč pozabla gledat ven, da bi mu lahko rekla, kdaj naj ustavi, da bi mi ne blo treba preveč hodit... ma ben, malo hoje ne škodi ne :) In jz se lepo odpravimven iz avta na lahko naprej.. in.. ups.. kar brez ruzaka.. še dobro, da je bil taxi še tam :) .. kaka smotka :) kar brez ruzaka :)

Bianka je bla tam in Briggi tudi. Pri njej doma so itak že vsi kadili :) Jao, kako lahko že tko zgodaj in potem kar cel dan.. Malo smo debatirali in potem sme še šla kupit kredit za telefon. Pač spodobi se, ker sem itak imela namen telefonirat iz Briggijevega telefona.. ma glih 1€.. potem se naložimo v avto. Notri je bil tudi ta mali od Briggija, 4 letni fantek, Briggijev brat.. baje Jordan al neki tazga, Briggi in jaz in ko smo že teli it, avto ni štartal.. itak.. zgleda, da tu na Jamajki noben avto ne štarta, že ne neki štocaš po bateriji.. tako sta oba majstra neki tam tikala in.. ni užgalo... Kar neki časa smo bli tam.. ma kej češ.. Ku bi se reklo.. Jamaica time :)

Da je lahko avto upalil, so poklicali enega tipa, da je prišel z avtom zraven.. na baterijo so dali ščipalke in tako je zalaufalo. Končno smo lahko šli naprej. Na poti smo se mogli ustavit, da so neki zavezali baterijo in potem.. wa, in avto se je ustavil sredi vožnje.. ma kej tazga pej še nikoli... ma pole nam je ratalo it naprej in spet smo se ustavili, ma ta bot zato, ker je Briggi tel kadit.. in pole spet naprej do Montego Bay in končno.. ustavili smo se ob eni plaži in Briggi je šel prašat, kako lahko pridemo do Free port (del Montego Bay-a). Uni mu vse lepo razložijo in da gremo naprej in avto spet na štarta.. in ta bot prou zares ni tel štartat in niti ščipalke iz baterijo na baterijo ni pomagalo.. in kaj so naredili??? En tip je vzel ven baterijo iz svojega avta, jo obrnila narobe in jo dal tako, da so se une reči dotikale unih ta istih reči baterije v Briggijevem avtu in TaDaM, avto je spet štartal :) Tako smo počasi prišli do Free Porta in do placa, kjer živi Nicolas, še en iz couch surfer.

Briggi in ostali so takoj šli in niso ugasnili avta, za vsak slučaj :)

Tako se je začel nov set dnevov v novem kraju, Montego Bay.

v Port Antonio

Taxi ride do Port Antonia je bil zelo hiter.  Prispele sva 28.5., sobota popoldan.

P. A. Je lušno mestece ob morju, s sprehajalno potjo v marini.. kot Koper :) .... Ko sva prišli, ni bilo časa gledat na okoli pa tudi niti nisem imela želje neki lutat z ruzakom na hrbtu. Kar direktno sva šli do hiše, kjer je doma Jerry in Katy in kjer so že vsi bili tam.. Lauren, Tayler, Andy, Brad, Roz, Angie. Vsi Peace Corps prostovoljci. Vsi so se zbrali pri Jerryju ta vikend, da bi praznovali Angie-nin rojstni dan. Pekli so se mesni in vege burgerji in sladice. Njami burger!! Ampak mi naredimo boljše kot Američani ;)

Druščina je bila prijetna in na koncu smo se odločili, da gremo peš do marine, na promenado :) Najprej smo šli malo skozi mesto, kjer te itak opazijo.. tu es ne moreš skrit, da nisi od tu.. sploh si nisem predstavljala, kako je, da se ne moreš kamuflirat, da nisi domačin. Barva kože pove vse, pa tudi če bi tu živela 10 let, bi še vedno bilo isto. Tu delajo percej velike razlike kar se tiče kože. Kličejo te itak kar whitie. Ma, sej ni važno... V glavnem lepo se je bilo sprehajat po marini.. vse tiste lučke.. namreč, je bla tema... In potem smo prišli do enega lesenega pomola in jaz sem se ulegla in zaspala itak :) Kako pa drugače :)   .. in tko smo počasi šli domov. Eni spat k Angie, eni k Jerryju.

Pri Anglie sva bili jaz in Sammi in ko smo prišle v stanovanje, smo se kar zbudile in začele čvekat babje reči :) S Sammi sva planirali in pisali sporočila po couchsurfingu in potem končno šle spat.

V nedeljo zjutraj, so se vsi odpravili na raftanje s šlaufi po reki (7 ur), jaz in Sammi pa sva šli malo naokoli po mestu Prt. Antonio.

Ker sva te zadnje dneve precej jedle.. ma nisva bili mi2 krivi.. najprej Bianka in potem ta rojstni dan.. prou da ne moreš rečt ne hrani... no, rekli sva, da bova do večerje samo pili, če nama ne bo prehudo, da se tudi naše telo malo odpočije.

... počasi sva prišli do točke, kjer lahko vzameš taksi za it v Boston. Ja, v Boston ;) Bolj točno, Boston Bay. Lep kraj, laguna pravzaprav.. hiške ki stojijo na klifu.. lepo, res lepo.. pravzaprav edina laguna na Jamajki, ki ima kaj valov.. torej, če je kje kak surfist na tem otoku, je potem to tu.

Med tem, ko sem si že lepo uštimala nohtke na nogi, tam na enem ležalniku ob vodi, sem itak.. ugante kaj.. zaspala in.. začel je rosit dež in komaj sem imela čas si dat gor sandale in že je lilo.. hitro sva stekli po stopnicah gor v lobi tistih hišk.. Great Huts se reče.. Tam sva počakali, da je dež popolnoma ponehal. Ta čas sva si, ona z brisačo in jz z mojim pareotom, obrisale.. čez nekaj časa je dež ponehal in tako sva šli.. hdili ob cesti in ustavil je minibusič, ki nas je peljal (seveda za 120 jamaican dollars) do Port Antoniota... Čez nekaj minute hoje sva prišli do hiše Jerry & Khati. Vsi so še bili na reki, doma je bila samo Kati. In jaz, pridna in skrba kukr sem, sem šla v mojo boršeto, da poberem ven moj moker pareo in..  Na mesto, da bi bil v moji borški, je bil na kavču v Geat Huts. Ja kej.. če sem tela še imet moj super lep pareo iz Kostarike, ki je bil z mano oh in sploh skoraj da povsod, sem mogla it nazaj. In tokrat me je taksist kar tam počakal in potem peljal direkt pred hišo Jerryja in Kati. Vsaj to. Tam se je že kuhala kočerja in bila sem že prou lačna.. edino neki se je zgodilo.. Sammi je postajala čedalje slabša.. skoz je bla na wcu, vročina ji jezačela rasti.. Izgledala je vedno slabše... dokler se nismo odločili, da gremo na urganco.. Vsi so ostali doma, jaz sem šla z njo.. Čeprav jo osebno poznam šele niti ne 1 teden, se mi zdi, da sva dobri prijateljici.. tako, da sem čudila, da morem it z njo.. Do bolnice sva prišli s taksijem.. deževalo je in bila je tema... Na vrsto je prišla skoraj takoj.. jaz sem med tem časom čakala zunaj.. na kar so me čez nekaj časa poklicali noter.. da sem jo tudi malo mirila.. Čez nekaj časa povejo, da bo hospitalizirana. Prišel je en stric z vozičkom in vsi skupaj smo šli na oddalek.. Dolga soba... 9 postelj ob eni steni, 9 ob drugi... velik prostor z zavesami za zasebnost, ki so morale biti ves čas razgrnjene. Cela ta procedura je sigurno trajala kake 2 uri pomojem če ne več.. Nekaj časa sem še bila pri njej.. malo sva se še hecali in potem sem šla.. dokler danes nisem šla spet.. boljša je.. gre mimo in čez kak dan bo verjetno super. .. Zvečer, danes, ponedeljek 30, sva šli skupaj z Angie zvečer na obisk in že ker je bla prilika, smo se slikale :)

Želele smo slikati tudi kako izgleda soba.. nismo morale glih očitno slikat bolnice, da nas ne bi ostali postrani gledali, ma vseeno smo se potrudile, da je ratalo kaj z slike ;)

Na pot s Sammi

Jamaica je država, ki je zelo raznolika. Mesto, podeželje... hkrati imaš občutek, da so ljudje iz mesta.. iz določenih delih mesta popolnoma enaki ljudem na podeželje.. potem pa.. Ne vem.. v Elim, kjer živi Sammi, je pismenost 2%. Halo? 2%? Tam je vsakodnevna debata enostavno to, kaj se naokoli dogaja.. Šola je plus. Nekateri, večina staršev nima denarja, da bi plačala šolo oz prevoz v šolo otrokom in da bi svojemu otroku priskrbela kosilo in malico.. čeprav.. zakaj pa je ne bi nesel otrok s sabo v eni kozički? Hm... Ko sva s Sammi hodili po cesti in srečali mamo z otrokom (to se zgodo fulkrat), sva vedno vprašali, kako to, da ni v šoli oz če je bil v šoli.. in ne verjetno je, koliko izgovorov se da dobit, zakaj se ne gre v šolo, vključno z dejstvom, da pada dež! :) Ja.. če dežuje, namreč šola odpade. Malo je tudi zaradi zvoka, ki ga dež povzroči, ko pada po strehi.. ma.. ne vem jaz.... potem pa je še eno zelo pomembno dejstvo in sicer.. Oni verjamejo, da če jih dež ulovi in se tako potem zmočijo, da bodo zboleli.. in prav zabavno je slišat, ko jih srečaš po poti in ti razlagajo, da se slabo počutijo, ker jih je prej ali pa včeraj ulovil dež.

Otroci zelo radi prihajajo k Sammi. Malo tudi zato, ker ona lepo oz za naše razmere normalno tretira. Tu je mal več agresivnosti.. za živjo te kar malo oklofutajo po roku in otroke kar nekaj udarjajo za brez veze.. tako je ves čas kdo, ki pride mimo hiše in tako je tudi en dan prišla mimo Šenika in še ena pupka. Sammi je ta mali brala eno zgodbico, jaz pa sem Šeniki pomagala pri matematiki... Waw, sem prav presenečena, kako in kaj se otroci učijo. Veliko je pomnjenja in ponavljanja.. baje je to še dediščina britanskega učnega sistema, kar dvomim.. ampak.. Zdelo se mi je fajn, da sem ji lahko pomagala in da je potem na koncu razumela oz da je lahko rešila nekaj nalog sama, tudi takih kao malo bolj težkih. ... Samo za primerjavo.. ona je 9. razred, ampak naloge so bile za naš 7.

Na petek, 28. maja sva zjutraj.. skoraj čez 10, odšli proti Santa Cruz. Najprej sva šli oddat ruzake in nato na tržnico. Joj, kolk so meni vedno všeč tržnice!

Tam sem probala jack fruit, ki je absolutno boljše mrzlo, jamajško jabolko ohti iti in liči. Njami... kolk je liči fina zadeva! Vsakič, ko semv  San Joseju, grem vedno na eno ulicom, kjer lahko dobim sadje, ki je podobno ličiju in po okusu enako.

Potem sva šli na »avtobus«.. mini van, ki ga natrpajo do kraja, tako smo v vsaki vrsti, kjer naj nas bi sedelo 4 zelo na tesno, sedelo 5 in to vmes tudi velike želatinaste riti. Poleg mene na levi strani, je ob oknu sedel nono rastafari. Bogi nončko, kolk ga je stiskalo.. desno od mene pa smo bile bolj mehke gospe in.. ma jz si ne morem pomagat.. ko je toplo in ko se vozimo.. ma jz vedno zaspim in tokrat je moja glava padala na ramo gospe, ki je sedela na moji desni strani. Vsakič ko se je moj nos dotaknil rame, sem se zbudila in mi je šlo na smeh :) ker sem se spomnila Sammin post. Pisala je ravno o tem, kako je it z busičem. Stiskanje, glave sopotnikov ki ti padajo na ramo, otrok, ki ti ga kar dajo v naročje za ga pestvat celo pot.. :) Ha, sam tokrat sem jz bla tista, ki ji je padala glava na drugo ramo. .... Joj smo se stiskali! In potem končno je folk začel izstopat iz busiča in iz vsake vrste je kdo izstopil, tako da so v vsaki vrsti sedeli po 4 razen  v naši vrsti! Uffa! Ma potem se je vrsta pred mano začela sproščat in.. sem se presedla in takrat me je teta kar nekam grdo pogledala, češ da to ni moja vrsta, ma ni neč rekla ;) Še dobro.. ka se mi prou ne da se ukvarjat s temi na tak agresiven način. .. In končno.. Prispeli smo v Kingston in.. here we go again.. taxisti te vlečejo po vseh možnih koncih in skoraj da težijo, da greš z njimi. Še dobro, da Sammi zna »patua« in da jih kdaj zna poslat nekam... tako te vsaj malo bolj spoštujejo se mi zdi. ... S taksijem smo končno prislepi do postaje, kjer busiči peljejo do Port Antonio-ta in.. Uffa!!! Vozniki in tisti, ki ponavadi na busiču pobira denar, so tulili »Port Antonio, Port Antonio«.. ma prou uno agresivno.. ma.. tu je pač tako normalno.. sam ko ti tko zjajo, ne moreš niti razmišljat! Tako smo si kuple neki đank food-a in par juice bag (zmrznjen sok v najlon vrečki) in šle na bus in hvala bogu al vozniku, smo v eni vrsti sedeli samo 4! :) in to z malo večjo ritjo samojaz ;) Ha, to je bilo komot ;)

Poleg Sammi je sedel en stric, ki je poznal Bianko in nam točno povedal, kje naj gremo dol iz busa. Kraj je Snow hills.. ja.. Snow hills :)   Bianka nas je že pričakovala in naju za dobrodošlico objela z velikim nasmehom. ..  Ja.. kdo je Bianka ne :).. Bianka je host na couch surfingu. Ženska, ki še ni hostala nikoli prej, tako da sva mi2 njeni prvi gostji ever. Ona je en posebnež, ampak res :) Ženska, stara 39 let iz vzhodne nemčije, ki je potem živela v Berlinu, imela otroka s Somalcem in potem še z enim Jamajčanom (vse v Berlinu) in ker ji življenje na Jamajki ustreza, se je pred 8 leti preselila najprej v Port Antonio in nato pred 4 leti na Snoh wills (blizu Pt. Antoniota). Ta starejša hčerka je sedaj v Nemčiji v srednji šoli in ta mala, 11 let je še z njo. In.. ona zares živi Jamajški lajf. Kadi non stop in tudi kej spije in to vse pred ta malo in vse skupaj zgleda tako normalno. Živi v skromni bajtici, pravzaprav v normalni za te razmere in to ti da mislit.. v kakem luksuzu mi živimo, ne da bi ga zares potrebovali oz vse tisto, kar imamo, niti ni tako nujno. Meni prav nič ni falilo pri Bianki doma. Imela je 3 postle in z eno rjuho ločeno, kjer je kuhala. Prav zadosti in itak je tu toplo in večino časa lahko preživiš zunaj. Tuš je imela uštiman zunaj – prav zares tuš. Vrata »tuš kabine« so bila vrata hladilnika.. mi je prav žav, da nisem slikala :) in wc.. no, če greš lulat, narediš kar okrog bajte in če ti ne gre za kakat naokoli v naravi, greš čez cesto v wc od bara, ki pač je, kakršen je, ampak je wc ;)  .... pred bajto je internet caffee

Ena trgovina ima wi-fi in na momente lovi tja gor do njene bajte.. seveda se moreš vsake tolko premikat, da uloviš eno črtico, ma gre ;)  Tako sem od tam lahko postala še ta zadnje poste od Kube ;)

Plac, kjer sva mi2 spali.. Evo in tudi tega nisem poslikala od zunaj! Ma ku da bi prvič potovala!  .. no ta plac je bodoča kuhinja. Tam bo fant od Bianke, rasta Dwayne, prodajal kuhano hrano. .... ko sva prišli, nam je Bianka pokazala to »trgovinco« Dejmo rečt 3m za 3m. Notri je bil en jogi in ena hamaka in en velik tank vode, za se umivat s kangulo (vedro). Super je uštimala. Ampak ko sva prišli tja, so bila okna odprta in zgledalo je, kot da je to vedno odprto in ona je potem še rekla.. ne se sekirat, je varno. Tam sva pustili ruzake – dvojna vrata odprta + 3 okna odprtra in pripombna, da je varno.. mhm.. Ma očitno je bilo res, ampak jaz sem res že v mojih mislih videla, kako folk hodi naokoli z mojimi cunjami :)  Čez nekaj časa nam je dala ključ in tako smo vsa vrata zaprli in prav tako okna... Ko sem vidla, da se da okna zapret, sem bila prav vesela, ampak vseeno, laptop, pašaport, elektronsko zobno ščetko in fotoaparat sem še vedno nosila za sabo v moji barški.

Mislim, ko sva prišli, nam je dala za jest in za pit. Ma kaj češ več? A ni CouchSurfing zakon? Poleg vsega tega ti tudi omogoča, da spoznaš ful ljudi in različnih koncev sveta in tako, če imaš connection z osebo, lahko postaneš prijatelj.. tako imaš potem mrežo ljudi, ki jih poznaš, skoraj povsod.

Zvečer smo se odpravli ven. Bianka je najprej šla v nabavo.. ne bom niti omenla, kaj je šla kupit poleg pepsi :) Tako.. v lajf v »bar«, kjer sediš zunaj, kjer vsi kadijo, kao plešejo – mogoče samo 1. Tam ti sigurno pride kak tip sedet zraven in ti pravi, da kolk si lepa in da bi te rad bolje spoznal. Vsi začnejo z istimi frazami in.. ko se mi ne da govort, kar rečem, da ne razumem ;)  .. in Bianka nas je nekaj naučila.. da moreš bit s tipi, še posebej s takimi, kot so tu, kar nazaj agresivna, sicer te ne spoštujejo. Pa še to je rekla.. da je treba tipu, do katerega ti prav ni ne vem kaj, kar rečt, da če hoče govort s tabo, naj gre po pijačo in da si povrh vsega še lačna. .. vsak dan se neki novega naučima a :)  .. Bianka je character :) njene štorje z barko, delo, njene zgodbe o tipih, porokah.. :)

En zanimiv detajl.. zjutraj za zajtrk smo vse bile v hiši in ko je Bianka rekla, da sem všeč enemu njenemu prjatlu (itak smo vse belke vsem všeč), je mene glih ena mravlja ugriznila na stopalu in sem kar skoraj bruhnila vodo (namreč sem pila) ven :) Vse skupaj je izpadlo, kot da se mi je uni tko zagabil :)

Potem smo v soboto zjutraj oz dopoldan, po močnem zajtrku, šli na reko. Čudovita narava.. kot bi bila džungla..

Tam smo bile jaz, Bianka, Sammi in Lilly. Potem sta prišla še Biankina 2 prijatelja. Seveda sta prinesla nekaj za jest in za pit. Ha! Jih je super zdresirala a :)

Tu smo se malo ofrišali, nekaj pojedli.. če bi imela žajfo s sabo, bi se tudi umila.. Bianka in Lilly sta se... Ful je lepo ob tej reki.. res.. Narava je čudovita in mirna..

Ker je bil čas, da se vrnemo, smo šli proti domu, tam spet nekaj pojedli in počakali, da je prišel ljubi od Bianke, rasta Dwayn :)   in rsta Dwayn je Bianki prinesel pol kila suhe tiste reči, ki jo imajo radi Jamajčani..  Hard količina za jo videt v živo. Ma ben.. verjetno to bo za tisto bajto zadosti niti za 1 mesec. Oni vejo, kako in kaj ;)

Ko smo bili nazaj in preden smo jedli, smo Bianki pomagali ribat kokos, ker je tela kuhat ne vem že kaj v kokosovem mleku.

Tako smo se počasi poslovili od Bianke in njene druščine in šle naprej v Port Antonio.

Prihod na Jamajko

U.. začelo se je vse še preden sem sploh prišla na Jamajko.. izgledalo je, da bom morala prvo noč bit v hotelu, ki stanejo vsaj 50 dolarjev na noč + prevoz iz letališča.. uffa... kar preveč.. ma.. ko sem bila na otoku Cayman Island :) je bil na letališču internet in tako sem šla vse prečekirat in glej ga zlomka.. en CS host (couchsurfing) mi je odpisal, da me lahko pride iskat na letališče in da sem lahko pri njemu. Kar oddahnilo se mi je.. poklicala sem ga preko skype-ja in tko sva se zmenla.. končno sem imela plac za prvo noč.. potem pa le grem na avion in pristanemo na Jamajki.. in.. itak.. nisem imela ne vize ne naslova od Christopherja.. namreč, če češ it v katerokoli državo, moreš imet en naslov, ki ga napišeš na kartonček ob vstopu v državo. Tako so me najprej poslali delat vizo v pisarno.. tam so vsi govorili »angleško«.. hja.. PATUA! (tako se vsaj izgovori).. in ker nisem vedla, kaj mi teta v pisarni pravi, me še čudno pogleda in me praša (tokrat sme razumela) »Do you speak english?« ... Hm.. ne vem, če veste, kako zgleda »jaman angleščina«?! Ma kukrkoli, vse se je izšlo in tako potem tudi klic Chrisa, da sem dobila njegov naslov. ... bla sem edina, ki je še imela za izstopit iz letališča.. in ko enkrat izstopiš tu v Kingstonu, ni več vhoda noter.. torej.. neka kao čakalnica s streho zunaj pred letališčem.. Chris naj bi pome prišel ob 10ih zvečer.. ampak.. prišel je skoraj 5 minut za tem, ko sem jaz prišla ven iz letališča :)

In... pri njemu doma me je čakal krožnik.. večerja..

In da ne omenim stanovanje.. ful lepo opremljeno.. vejretno ista kvadratura kot kjer jaz živim, ma super uštimano, res...

Naslednji dan pa.. ponedeljek, 23.5... turca po Kingstonu. Kolk je lahko CS zakon! Vozili smo se skoraj po celem Kingstonu

Ob parku je bila tudi ena taka, ku bi rekla.. ošterija? Mhm.. ma ne.. v glavnem, tam se lahko kupi hrana in delali so na način jerk. Torej.. žerjavica spdoaj, potem so veje (debelejše) in na njih je meso... in meso naj bi pridobilo malo okusa od lesa.

Kar pogosto se lahko vidi poslikane zidove.. itak, Bob Marley...

Čez nekaj časa pa sva šla s Chrisom iskat Darel in nato do Carl-a, njegovega strica. Wa! Ta ima tudi super opremljeno stanovanje! In tam so me povabli na kosilo.. njam njam :)

Darel mi je potem še meni uštimala nohte na roki.. ma.. ku pravijo.. šenkanemu konju se ne gleda zob.. sam... ok.. je blo fajn :)

Naslednji dan, v torek, me je Chris zjutro peljal na avtobusno postajo. To funkcionira tako.. avtobus (minibus) gre naprej, ko se napolni.. nič prej.. tako sem jaz sedela noter več kot 2 uri.. ampak.. po 2,5 ure vožnje potem, sem le prispela do Sammi, do druge CS.

Ko sem prispela na pravo parkirišče, sem posikala Taxi in prašala za it v Elim.. nakar me vidi ena ženska in reče.. »Greš k Sam?« .. in tako me je spakirala v avtu.. tako sem prispela direkt do hiše od Sammi.

Ona živi tu sama in je preko Peace Cor.. ena ameriška prostovoljna organizacija. Če greš preko njih, program traja 2.5 let in sedaj njej manjka še 1 leto.

Prvi dan sva potem takoj šle se nekam kopat.. v en konc, ki se mu reče blue hole.. ma.. niti ni tako blue.. ma ni važno. Z nami je bil še en otroček in na poti smo srečali še 2 pupi.. tako smo skoraj vsi šli v vodo.. jaz in Sammi v kopalkah, ostali kar v oblekah.. in..

In... vidli smo tisti tubo tam (cev).. in..hm :)   ideja za tobogan :)   Vse lepo in prav.. je uspelo ja.. ma kej ka je bla na drugem koncu v vodi bodeča žica... in zdej.. ja.. moja rit je zdej podrsana :-/

Naslednji dan, v sredo, sem šla z njo v šolo.. govorili smo o kontinentih in od kje sem jaz doma.. in itak še ostale reči.. ampak.. to je bila srednja šola in.. ja pač.. livel je malo drugačen in ne vem niti, če bi pisala.. ampak tu otroci ne hodijo skoz v šolo.. ker starši nimajo denarja za kosilo oz za jih dat na avtobus.. tako da nekateri hodijo v šolo samo parkrat na teden, nekateri pa vsak dan.. pismenost v tej pokrajini tu je zelo nizka.. baje samo 2% ..skori noben ne zna brat tu.. ostali predeli Jamajke niso taki.. ta del je res bolj bogi..

Popoldne sva pol odšli v Accompong.. kraj v »hribih«, kjer so še takrat, ko so tu bili sužnji, zbežala ena skupina sužnjev. Poimenovali so jih »Marons«

Kraj je čudovit.. kot džungla.. kraj, kjer smo potem spale je čisto na vrhu s čudovitim razgledom.

Hiške sem pozabla slikat.. ma v glavnem.. vse je lepo..

Je blo prow lepo spat tako, kot v divjini.. v bistvu niso prave hiške.. je streha in nekako količki.. pod streho pa je šotor s posteljo.. glasovi ponoči.. živali... :) pogled skozi »okno« šotora na zvezdnato nebo... WAW!