pohajkovanje

ok, ja, sem sla... itak, kako pa drugace, ma tokrat res samo za kratek cas.in jaz imam ze vse lepo napisano ze par kak dan.. ma ne morem objavit. z mojim prenosnikom ne morem na net tu pri Judy.. zdej, da bi nosila prenosnik s sabo za v kak bar.. ma ja.. ne da se mi.. sem pa prenesla moj napisani post za ta moj blogec iz mojga prenosnika na Judynega (word) in itak.. se ne da.. kej cem, ona nima worda... in nanka open office ne dela.. torej.. kaj cem, kot pocakat na.. mogoce kak wifi kje al pa na zda.. se citamo ;)

Če ne greš v svet, pusti, da pride svet k tebi ;)

Vem ja.. že ful časa nisem pisala in vedno rečem, da bom bolj pogosto kej napisala.. ma.. jz ne najdem cajta! Preveč dogaja, preveč se imam fajn, včasih tudi kaka komplikacija pride vmes, da je bolj zanimivo.. No.. in.. končno sem se spravila napisat nekaj o Anninem obisku.. ma škoda, da nisem prej, ker sem že preveč pozabla.. kot vedno :)

Alora, Anna je prišla že okrog, poldan, ko sem jaz bila še v Postojni - delala, tako da jo je prišel na železniško postajo iskat Boštjan, prijatelj, ki je Anno spoznal še prejšnjič, ko je bila v Slo.
... ko sem končala delat, sem šla direkt v trgovino po material za načote in radlerje.. in to kar 12 flaškic! .. Anne ni že 10 dni tu in pri meni je še vedno puhn hladilnik radlerjev :) .. sem naju malo precenla :)

.. Ko sva se srečali pred mojim blokom, nama je bilo tako, kot da je normalno, da se vidiva in kot da ni minilo 1 leto, kar sva se nazadnje videli... kolk je to fajn filing.
.. Po tem, ko je odložila vse stvari sva šli do mojih in tam naredile načote!! Mmmm!!!! :)

V petek sva ustali zgodaj in se zrihtali za it k meni na delo. Poteg tega sem jaz imela svoj migracijski ruzak naštiman za 3 dni. Za petkov dan - delo (šola) in včerno pohajkovanje po babje, sobotni salsa piknik in nedeljko morje.

V šoli je z Anno kar uspelo. Otroci so je bili veseli in ta starejša 2 sta non stop z njo govorila v angleščini.. no ja, sej druge izbire niti ni bilo :) .. večer pa.. Ljubljana! Najprej sva se šli mal porihtat in nato ven. Na prešercu sva se dobili še z Alenko in.. ker je vsem trem krulilo po želodčku, smo kar takoj šle v kantino na malo mehiške hrane. Njama Njama! Za malo časa se nam je pridružil kolega iz salse, Mirko, kasneje pa Majča!!

Trio A in Mirko

Majči in 3xA

Hrana je bila itak super, družba tudi in ko sta se Mirko in Maja izmenjala, sva 3xA in 1xM šli do skeleta, pokušat par koktejlov. In ker so nam bili dobri,s mo šli še do skeleta2 pokušavat naprej in zraven še plesat. .. Tako smo tudi malo potelovadile in se razmigale :)

V soboto pa smo se takoj, ko smo se zbudile, šle proti Domžalam k Alenki odložit stvari in via na piknik. Super je blo! Dolična družba, ples, igre, hrana!! mmmm!! :) Glavni organizator je bil Panchito in glej ga.. si je vzel nekaj časa, da je Anno učil plesat bachato.

Razdelili so nas na enih 8 ekip. Morali smo plesat, delat razne zadeve nepovezane s plesom itd itd. Sodniki so bili pa kar eni možje, ki so slučajno bili tam in pili birco :)

In.. mene je doletela preizkušnja kizombe... ki mi ne gre ravno še najboljše.. hm.. ma... ko gledam to sliko, se mi utrne vprašanje.. Ma kaj mam res tko veliko rit?

In... razglasitev rezultatov..... The winner is.... NAŠA SKUPINA!!!!!!!

Na koncu je Pancho opustil CDje in mešalno mizo in vzel v roke kitaro ;) Super zaključek večera

Nedelja... najprej zajtrk, potem čvek in odhod in seveda v trgovino po vstopnico za na barko - 6pack za Sebastjana :)

... na obali ni blo kej dosti vetra, pa še pozne smo bile, tako da smo iz Kopra prišli niti ne do Izole po morju.. in evo nas.... :) Seba je cel fotograf! Ful lepa fotka s ful lepimi babami ;)

Lep podaljšan vikend je bil in za finiš, sva v ponedeljek šli z Anno še v Sistiano malo na morje.. potem pa je v torek zjutraj šla..

ANNA!! HVALA ZA OBISK ;)

Dojenčki

Če bi imela vse sakramente, bi lahko bila botra!

Hvala, ker sta pomislila name. V veliko čast mi je, da sta me o tem vprašala. ;)

Ana... Ona ni več moja...

Kako pogosto slišim to.. skoraj vsak dan.. A kaj da to pomeni.. Ja.. ko se 2 moji pupi skregata, pride ena k meni in reče.. "Ana.... ona ni več moja..", kar pomeni, da ni več njena prijateljica.. Potem dobim obrazložitev zakaj.. itak, malenkosti, ki zrasejo v slona. In potem ena reče.. "Ana, mene je strah, da bo ona povedala Nini, kaj sem o njej govorilaaaa.." (imena so izmišljena).. E.. sledil je pogovor... Ne vem, koliko so dejansko razumele, ampak... A ni zanimivo, kako večina ljudi zna takoj poiskat slabe lastnosti drugih... koliko je takih, ki znajo lepe stvari povedat o nekom, ga pohvaliti.. Kolikokrat se lahko sami zalotimo, da govorimo slabe reči o drugih, namesto da bi videli dobre strani.. ker tko in tko imamo vsi napake, je tko. Torej.. zakaj iskat slabo, če pa ima vsak izmed nas tudi dobre lastnosti. .. Se spomni, da sem enkrat slišala reči.. "Če ne moreš nič lepega povedati o človeku, bodi raje tiho."  .. hm.. res a ne..

Podobno je z iskrenostjo. ... če si iskren, se nimaš česa bati. Krit si v vsakem trenutku. ...Pred kratkim sem doživela en mini šok z eno novičko... iskrenost.. 1000x bolje resnica, kot pa zahrbtnost in čeprav mi novica ni bila niti slučajno všeč, je nisem sprejela niti tako slabo. Itak v vsakem trenutku imaš možnost odločitve, o čem boš razmišljal in kakim mislim se boš prepuščal.. tako da.. hvaležna sem za iskrenost in za vse boljšo sposobnost izbire misli in močjo ter voljo iti naprej in dosegati nove cilje.

Sem zakomplicirala a? :) Ma ja.. kaj čem.. ne potujem sedaj, tako da ne morem pisat o novih krajih. O latino žurih tudi ne morem stalno pisat,ker bi blo že dolgočasno.. tako da, kaj mi ostane drugega, kot da kaj napišem in zakompliciram :) sej sem vendarle ženska! :)

Da zaključim z lažjimi mislimi... Vsak dan je darilo, ki se ga splača živeti, prav tako je življenje. Podarjeno nam je. Imamo to srečo, da živimo, kjer živimo.
Ste si že kdaj rekli.. "če bi ta oseba bila še tukaj, bi jo večkrat obiskal/a"... Ste? No in.. a lahko kaj narediš, ko osebe ni več tu? .. Ne, a ne... lahko pa izkoristimo možnost, da večkrat obiščemo tiste, ki so med nami.. da ne bomo nekega dne spet na točki, ko si bomo rekli.. "Če bi..."

Zato si večkrat vzamem čas, tudi takrat, ko se mi ne da in grem obiskat najdražje, si zanje vzamem čas..  Na teh slikicah so mali drobni spominčki iz takih skupaj preživelih trenutkih.

29 + 1 in niti slučajno ne 30! :)

Vse se je začelo v petek, 18.5.2012.. no v bistvu že 1982.. :) ma 29+1 se je zgodilo 2012. .. piiibip piiibip je piskal telefon že ponoči. Voščila.. Ko sem se zbudila, niti ni bilo konec sveta, kot sem si mislila. V bistvu sem se počutila (in se še vedno) fenomenalno :) 30-ka niti ni tako slaba! :) v bistvu je še boljše kot prej :) .. Ne bom v tem postu preveč dolgovezila, kot po navadi. .. V šoli me je pričakala čudovita roža. No, v bistvu 2 rožici in knjiga. .. Razlog, zakaj je tu zdej samo ta roža je pa ta.. Ta rase v moji Kostariki! Se spomnim tiste ogromne cvetove na dolgih pecljih.. skoraj celo grmovje.. Kostarika je znana tudi po izvažanju te tropske rožice in ne samo po ananasu in bananah. In.. Damijana, ne da bi vedela, je ravno to rožo izbrala zame. Kot da bi čutila, da ima neko vezo z mano ;)

Mojim otročičem sem prinesla palačinke, marmelado, nutelo in kokos. Da niti ne omenim, kolk časa sem pekla palačinke en dan prej... Palačink je bila cela gora! Še nikoli jih nisem tolko pekla. .. Ko sem končala podaljšano bivanje z mojimi ta malimi, sem imela še španščino. In.. vse kar je bilo pri španščini španskega, je bila hrana :) In.. ko sta Dagmar in Katarina ustopili v učilnico, sta imeli v roki torto in zapeli sta Feliz cumpleano. Itak v španščini :) Prav fajn je blo :) 

Hvala Katarini, mi je uspelo obdržati 2 ;)  Torta je bla ful fina in.. ja.. Dagmar jo je pojedla skoraj celo. Ko sem si jo hotela vzeti še en košček.. glih tako za na koncu.. je ni bilo več! :) Vmes smo si naredili pa še načote! MmmmmM! :) Hvala vam še enkrat vsem trem ;)

Potem pa via Ljubljana. Vedela sem, da grem nekam na salso.. kam pa, se mi sanjalo ni. Nekaj sem sumila, ma nisem bila gvišna. In.. ker mi je bilo naročeno, da se morem ful uštimat, ker naj bi bil tisti "plac" kao bolj fensi, sem si dala krilo (celo 2 razpoki ;) ) itak pete do neba skoraj, srajčka. Itak, kdo se je sploh spomnil na najlonke.. zunaj pa.. niti slučajno nekaj ful toplo :) potem smo šli pobrat Alenko v Domžale in šli via štajerska. Takrat je bilo jasno, da gremo v Celje na Cubanerose!! Latino muzika v živo in ples! Juhhu!
.. Celje.. parkiramo in gremo peš do lokala. Vsi v dolgih hlačah in jaknah.. jaz pa v krilu z golimi nogami.. :) še dobro, da je bil ta plac blizu, sicer bi zmrznila. ... Notri pa.. COOL. Zasedli smo nekaj stolov, da smo lahko kam dali torbe in jakne in potem itak takoj akcija. Čez nekaj časa pa so prišli še eni drugi naši salserji iz Lj. Prav fajn je bilo :) Plesala sem kar, celo tam v prvi vrsti pred cubaneros-i.. pa objektiv fotografa lokala me je tudi večkrat ujel in WaLa, še ena profi fotka ;)

Evo mene v akciji - salsa!

Sploh se ne spomnem, do katere ure smo bili.. Ma.. na poti nazaj proti Ljubljani, smo se ustavili na Trojanah. In itak.. zaprto. Ma ben :) Bo že :)

Pred spanjem pa.. še dobro, da je ostalo nekaj načotov in omakca! :) prou njami je bilo spet jest to :)

Drugi dan pa (sobota).. že zgodaj via Pivka po navodilih Damijane. Tam pri enem krožnem me je pobrala in šle sva proti vojaščini. Bil je dan odprtih vrat, ma hkrati za naju organiziran malo bolj vip dan. In.. imela sem privat vodenje po tanku. Itak sedela notri in... se tudi vozila!

Ma da ne bo kdo mislil, da sem jaz vozila.. če bi, bi pomojem tisto območje kar zaglihala, ker bi podirala drevesa. :) .. Ko sva šli na tank.. mamma mia! Šoferju so rekli, da naj bo vožnja divja. Me2 sva tudi to rekli in.. fanta sta vzela zadolžitev zelo zelo resno in.. Meni so všeč divje reči ma.. ta je bila res divja in če rečem jz, da je bilo divje, potem je res bilo. Celo s tanka sem hmali padla in.. da niti ne omenjam modrice, ki jih imam po nogah! :) Če mi ne grejo hmali dol, si bom mogla za valeto še pudrat noge! :)

 Jaz in Damijana

Med drugim, sem dobila še kosilo, kapo, litre vode, kakav, čaj in še bi se našlo ;) Skratka, all inclusive :)

Potem pa via Gorica. Mamma mia.. ma kolk km sem naredila v 2 dneh.. in še sonce + avto brez klime = vročina. .. ma ko imaš 29+1, se vse lažje prestaja ;)

Doma doma (kot imam navado rečt, ko grem k mojim staršem) sta me pričakala z voščili še mama in tata in itak manjada (ne po naše govoreči, to pomeni pojedina)

Tako na kratko o mojem dnevu... Prvič v zgodovini se mi sploh ni dalo kaj organizirat, čeprav sem si mislila, da bom za svoj 30 imela ne vem kako žurko na najetem placu.. ma.. meni se res prou ni dalo organizirat, tako da sem se na izi imela lepo, brez kakega dela in skrbi o tem, kako bo kaj izpadlo, kdo pride in kdo ne, kolko hrane in pijače nabavit, kje najet plac itd. .. Enostavno povedano, imela sem se čudovito ;)

Akcija!

Ta teden, ki je za menoj, je bil naporen in enostavno super. Salsa, Salsa, Salsa, Bachata in še enkrat Salsa. .. sam to je res kot ena zasvojenost. Žurke so enostavno super. Ljudje so dobre volje, večinoma vsi nasmejani, nihče ni preveč opit (kar je na slovenskih žurkah redek pojav).

Poleg ponedeljkove in sredine salse, ki sta itak super žurki, se je še nekaj zgodilo v četrtek dopoldan.. in sicer.. ko sem se odpravila iz Ljubljane, sem pobrala še eno punco (preko prevozov) in jo peljala do Unca. Seveda izstopila sem iz avtoceste, jo odložila in šla spet na avtocesto in.. ko sem se vozila, sem imela tak slab filing, da nameso proti Postojni, vozim spet proti Ljubljani. Kar nekako sem upala, da me občutek vara... ampak.. ko sem pred seboj zagledala počivališče Lom, sem dobila potrditev, da sem ga pošteno zaježkala. .. Ben, kaj čmo.. cajta je bilo še dovolj, tako da sem izstopila v Logatcu in ponovno vstopila, tokrat v pravo smer. Ma.. kolk sem se sama sebi zdela smešna... Ma ben :) Ni kaj..

Zvečer pa... sta bila pri meni najavljena 2 couchsurferja iz Švice.

Drrrriiiinnnn... ura je bila čez 22 in javila sem se.. in evo, sta prišla. Peš sta hodila iz postaje iz stare Gorice do mojega bloka. Halo?! Vsaj enih 5 km .. sej ne da je to dosti, ampak če upoštevaš še vse prehojene kilometre od celega dneva.. no.. ok, važno, da jima je uspelo. Adrian in Lucas in iz Švice, oba jadralna padaljca. Med tem, ko sta se razkomotila, sem jim pripravila pašto. .. debatirali smo o vsem možnem in pogovor je nanesel na Adrianovo nesrečo z zmajem.. halo.. še dobro, da je tip še živ in to, da hodi, je cel čudež. Pokazal je nogo in.. aa... kake brazgotine.. Ma.. pustmo to.. z Lucasom sva govorila tudi po špansko. On jen poleg ostalih držav prepotoval tudi srednjo ameriko in s tem tudi Panamo in itak, šel je na otoke San Blas. In.. tam je več kot 350 otočkov in.. ko sva se pogovarjala, sva ugotovila, da sva oba bila na tistem malem otočku, Isla del Perro, kjer zelo blizu otočka na dnu morja počiva ladja.. čudovito za se potapljat (tudi samo z masko).. Kolk je zanimivo, ko sem z enimi ljudmi, ki jih ne poznaš od prej, pogovarjaš o krajih na drugem koncu sveta, ki si jih obiskal, ki so skupni.. o kulturah, o templjih, o hrani, jeziku, raznih dobrih izkušnjah.. neprecenljivo! Ne da se z besedamo opisati.

Adrian, jaz in Lucas

V petek zjutraj smo naredili zajtrk, spili vsak po dva čaja in šli na pot. Z mano sta se peljala do Postojne, kjer sta naprej štopala. njihov končni cilj je Turčija. Namen pa imata vso pot štopat.

Petek se je potem nadaljeval super. V šoli je blo kul, potem še španščina in via Ljubljana. Odlična večerja pri Tomažu in potem počasi priprave za na salso.. ja vem.. sem že monotona s to salso, ampak.. To je ena izmed najboljših zasvojenosti ;) .. dobili sva se z Alenko in šli v SEM. Ej.. ma če bi jz vedla, kako je fajn na teh slasa žurih, ne bi toliko časa čakala, da bi s tem začela! :)

Ko sva prišli v sem-a, ni nihče še plesal. večina jih je sedela in čakala, da kdo začne. Ravno o tem sva se pogovarjala z Erikom. Starejši gospod, ki je v salsi in drugi latino plesih 100% notri. Zakon je, legenda! Jaz sem mu rekla, da meni ni problem plesat, če nihče ne pleše.. in tako sva enih 5 pesmi plesala na praznem plesišču :) prav super je blo imet toliko prostora! :) Počasi Počasi se je prostor začel polniti.. AKCIJA! .. podrobnosti ne bom opisovala.. blo je enostavno super. 

Da se ne bom spet spuščala v detajle in se ponavljala.. soboto je bila tudi fajn, nedelja pa tudi in bolj na izi. 

Sedaj pa je pred menoj nov teden, spet poln novih izzivov in korakov pri salsi :) 

Začelo se je že dolgo nazaj...

Ko sem bila še čisto mala punčka.. e.. tistih.. ahm.. ne vem kolk let nazaj že.. ma bila sem stara pomojem 4-5 let, me je moj stric, mlajši brat od mojga tatu, začel učit igrat kitaro. Spomnem se, kako mi ni uspelo pritisnit ta pravi prst na ta pravo struno in kako sem imela premajhno rokco, da bi sploh karkoli lahko naredila. .. skupaj sva pela, igrala in.. moje privat inštrukcije so se žal zelo hitro končale, ker je moj učitelj dobil punco.. Ah... Tako se moj talent ni moger razvijati vse do danes :) ko sem se en dan odločila, da bom pa poskusla se kaj naučit. .. Ker nisem vedla, al mi bo všeč igrat kitaro ali ne in mogoče je lahko to le trenutna muha, sem se odločila, da grem na lov za kitaro. Tako mi jo Seba zrihtal kitaro od prijatelja. In... 

skoraj takoj, ko sva z Markotom prišla do Sebota, mi jo je predal in takoj sem ponosno pokazala, kako jz znam že prvih 5 brenkanj od Nothing else maters. Ma... takoj sem tudi dobila nazaj, da sploh ne gre tako :) Tako da si je majster Seba vzel en piko cajta in mi pokazal, kako gre prav. In... Med tem ko sta Marko in Seba gledala dirko moto GP, sme jaz pridno vadila ;)

 Seba & Marko vneto sledita dirki, med ko sem jim jaz lomila škatle (tako se pri nas reče, če malo motiš)

s poskusom igranja akordov in poskusa igranja nothing esle maters.

Rezultat.. tudi če nisem ne vem koliko časa igrala, me danes bolijo blazinice levih prstov. In.. ni važno :) Še nohte skrajšat, pa bo :) prav fajn mi je, da sem končno začela :) Juppy!!! :)

Navodila za uporabo

Vsi se boste strinjali s tem, da smo ženske bolj komplicirana bitja kot pa moški. Enkrat sem videla en video na youtube, ki je razlagal to razliko v možganih. Najprej so bili opisani moški možgani. Pripovedovalec je imel model glave na mizi in je rekel.. ko moški misli na nogomet, je to tako, kot da bi vzeli ven škatlo z napisom nogomet, ostale škatle pa ne obstajajo. Ko bi moški pomislil na.. ahm.. pustmo stat kaj, bi bila samo tista škatla v centru pozornosti.. in nič drugega. Torej.. ena misel - ena tema na enkrat. .. Ko pa je pripovedovalec začel razlagati o ženskih možganih.. joj.. se je vse začelo iskrit. Rekel je, da model s škatlami na deluje, ker ženska ne more mislit ali pa delat samo eno stvar na enkrat.
dejmo rečt.. da se vsaj meni zdi.. da je moški svet bolj enostaven.. in da je za vas veliko težje nas razumet, kot pa nam vas. Ma kaj čmo.. tako je :)

OK.. nisem tela pisat o tem, ampak o nečem drugem in sicer.. Tipi.. sej veste, da ko je ženska vidno slabe volje ali  žalostna in jo vprašate, kaj je narobe.. ja, kaj bo rekla.. itak, da je vse ok oz da ni nič narobe. Bull shit! Ma itak je brez veze, da drezate, ker itak ne morete štekat. Če je to vaša partnerica, bodite pozorni, kdaj je take volje.. če se to dogaja vsak mesec ob pribižno istem cajtu, je to mogoče hormonsko neravnovesje, ker prihajajo dnevi "out of service". Zato, dragi moji.. bodite strpni do vaših princes. Tudi ko vam joče in vam zagotavlja, da ste kreten, ki nič ne šteka, jo vi objamite in preslišite tiste besede.. takrat ženska ne rabi, da ji kdo nazaj teži, kolk bluzi in naklada.. takrat potrebuje samo nekoga, ki ji reče, da bo vse ok, da jo poboža, da je še vedno lepa in da jo nekdo ima rad in da bo vse minilo, kljub temu, da vam izreče vse živo... No.. to so preprosta navodila za uporabo. Pa še to.. če imate tako pupo, ki skuha, počisti in pere (to nikoli ne bi bila jaz.. halo... da bom še samo stregla nekomu).. no, če imate tako skrbno punco, vedite, da kar počne, ni prav nič samoumevno in da če boste kdaj ponudili pomoč, ne boste prav nič manj moški kot sicer ;) Ravno nasprotno. Za njo boste superman ;)

Ženske pa.. pa dejte svojim bejbotom povedat, kaj vam fali. Ženska lahko žensko razume, tudi če ji ne pove razloga.. tip si pa težko predstavlja, kaj je npr. pms. Tako da.. dajte svojemu izbrancu "navodila za uporabo" ;) Bo lažje obema ;)

Patacones y quesadillas

Petek, kak dan več kot 1 teden nazaj... Preden sem se peljala v Postojno, sem šla do stare Gorice na železniško in.. James je že čakal. V roki je imel vrečko in notri.... PLATANO!!! Tako kot je bilo že prej zmenjeno, je od takrat, ko sem jaz šla v šolo pa do krožka španščine on sam malo pohajal po Postojni.. 16h ura se je bližala in James je že čakal pred šolo. Šla sem ga iskat in šli smo kar v kuhinjo, da bi pripravili.. takrat pa so kar počasi začeli prihajat člani moje ekipe :) 

V sredo so že imeli možnost polsušat nekoga, ki je nativo špansko govoreč.. ampak Pancho govori tudi slovensko.. James pa... špansko in italijansko. Nekako so se morali ti moji znajst in nekako skomunicirat z njim. Najbolj pogumna je bila Katarina. Ostali so tudi nekaj poskušali, ma so se bolj po slovensko menili med sabo. Aaa... kaj češ :) Vem, kako je, ko ne štekaš jezika.. ma tudi takrat, če kaj rabiš, se moreš znat sporazumet.. no, sej je tudi njim uspelo :)

O ja, da ne pozabim.. James je Kolumbijec, doma iz enega malega otočka na Karibih.. San Andres, Providencia. V Italiji živi že približno 6 mesecev in pravi, da mu okolica ni najbolj naklonjena.. Ma.. sej vem, kako je tam.. Na tistem področju je precej rasizma in faš... Ma pustmo stat to...

V glavnem, kuhali smo, se imeli fajn in plesali :) 

Katarina pleše salso s Jamesom

 Še jaz z Jamesom

 Šefa kuhinje v akciji

 Patacones v izdelavi

Kolk sem jaz te pataconese pogrešala.. sej niso nič posebnega.. ampak.. mmmmm... Samo da vidim to hrano, kaj šele, ko sem jo spet okušala.. Kot da bi bila tam.. Ko čutna zaznava prebudi spomin... Spomin na tiste kraje, ljudi, morje, prijatelje.. preživele trenutke.. lepo lepo lepo.. 

Kako naredimo patacones: platano olupiš, razrežeš na kose. Te kose cvreš. ko se zmehčajo, jih pobereš ven, in speštaš in to daš še 1x cvret. ... Ja, samo cvrtje.. sam je fino ;)

Ko smo šli skozi vrata, so minile že 2 uri pa pol.. Aaaa.. kolk gre hitro cajt, ko se imaš fajn!... Tako smo se vsi razšli, jaz pa sem Jamesa peljala še v Ljubljano na en sprehod. Itak, parkirala sem kot vedno v Trnovem in potem via peš do Prešerca. Usedla sva se pri spomeniku in se pogovarjala o različnih stvareh. Vse polno ljudi je bilo kot vedno. Ljudje so hodili, eni so se ustavljali in klepetali drugi pili, jedli.. karkoli.. Potem pa.. Rekel je, da je prvič, od kar je prišel iz Kolumbije, na kraju, kjer se počuti kot doma. Kjer so ljudje še zvečer zunaj, se družijo. Rekel je, da je tako tudi v Kolumbiji.. verjamem.. povsod v latino, kjer sem bila, se ljudje družijo zunaj na ulici ali v parkih. Rekel je, da je tam, kjer sedaj živi, vse "brez življenjanj" na ulici. Nikjer ni nikogar.. Rekel je, da se počuti srečnega in da je vesel, da sem ga vzela s sabo v šolo in da sva potem šla še v Ljubljano.

... Meni se ni zdelo nič takega, kar sem naredila.. njemu pa je to ful pomenilo. In rekel je, da se je v šoli imel fajn, tudi če jih ni razumel, da je bilo super.

Lep občutek je, ko veš, da si nekoga razveselil... :)

Premagala sem samo sebe ;)

E, pa je prišel ta dan. Po pravici povedano, si nekaj časa nazaj niti predstavljala nisem, da bom kdaj tekla mali maraton (21km). Nedosegljivo je bilo vse dokler se z Majo nisva dogovorili in tudi prijavili (kar nekaj mesecev nazaj) na mali Kraški maraton, 25.3.2012

Dan se je itak začel z budilko.. kako pa drugače.. in še uro so ponoči menjali, tako da sem v bistvu spala 1 uro manj! Ma ben.. zjutraj sem zrihtala vse une moje ceremonje :) Potem pa via Sežana. Itak sem vedla, da bomo dobili parkirni na super lokaciji.. Namreč, to sem sanja ponoči ;) Potem pa kar takoj prevzet štartno številko :) 1010 .. a ni dobra številka? :)

Tu smo prevzeli štartne številke in.. poleg mene je stala Špela Pretnar tu na tribuni in slikala množico. :)

Potem pa sva se tudi z Majo dobili, šli do enga kafetka, pit, jest (ne me2) in lulat in kakat.. ma kar češ, ni da ni :) hahha :) Sledilo je ogrevanje, strečing in via na štart.. E ja.. GUŽVA! :) Ma nič zato.. adrenalin in dobro vzdušje sta kar naraščala... Nekako smo slišali znak za štart, ma preden smo se mi začeli premikat in šli skozi uni napihljiv rdeč lokec za štart, je šlo mimo ene 3 minute.. potem pa via!!!!!!

Ene prve par kilometrov so vsi kar nekam hitro tekli. Maja je šla naprej, jaz sme pa skušala držat svoj tempo, da se ne bi preveč hitro utrudila. Zdelo se mi je, kot da me vsi prehitevajo.. Ma :) Sem si tudi sama dopovedovala, da to sploh ni pomembno. Halo :) Sej sem šla zase in tečt.. na svojo preizkušnjo ;) In v tem duhu sem tudi tekla naprej. Prvih 6 km je bilo vse v hribček.. Uff.. potem malo spusta in še kar hribček.. In to kar do konca.. skoz nekam navzgor. Ma se je dalo. ..Kasneje, po 10.km sem pa tudi jaz začela prehitevat :) .. ...Ob poti so bile table. Običajno so jih postavili ob značkah za cele km. Spomnim se tiste pri 18.km.. "Ne se čudit razdalji, Bodi ponosen nase al.. čudi se sebi".. ali nekaj podobnega.. ne vem.. ma je bla dobra ;)... Fajn je bilo brat :) Res vzpodbudno! ..aja, zdej vem.. "Ne občuduj razdalje, občuduj sebe."
Ko sta manjkala še 2 km, je bil spet in še vedno hrib. Kar mi ni blo jasno, da kako je to tako možno. No, kakorkoli, hrib je bil za vse in bližali smo se koncu. Kolk je blo fajn, ko si že lahko iz daljave (preko zvočnikov) slišal glas, ki je ob cilju vzpodbujal..O, takrat sem vedla.. zdej sem pa res blizu! .... Še en ovinek.. ljudje so navijali, ploskali in že sem zagledala un rdeč napihljiv lok pred seboj... Kar pospešila sem :) in pritekla na cilj z rokami na vzgor, ker sem danes zase ZMAGALA! ;)

 Maja je prihaja proti cilju (z rdečo majico)

 jaz na cilju :)

Oo.. ma ko sem pritekla, bi še kar tekla :) Mentalno nisem bila utrujena, le kolena so rabla mal se ustavit, sicer pa super in fajn. In evo dokaz, da sva obe z Majčo, po 21km, sveže kot rožce ;)

In še zaslužena malica ;) jota s klobaso

Pa še to.. vsi smo si zaslužili medalijo ;)

Krožek španščine :)

Jaz ne bi bila jaz, če ne bi stvari počela malo drugače, kot je običajno. Tako da se pri krožku učimo z metodo Michela Thomasa z raznimi "dodatki" pri besedišču in tipičnem načinu izražanja v itak moji Kostariki ;) Pura vida!! :) In.. že na začetku sem si mislila, da bomo malo latino muzike spoznali, da se bo plesalo salso in da bomo kuhali. In..  Nekaj se je že uresničilo in tu je dokaz ;) Na obisk je prišeč Panchito :)

Panchito je prijatelj iz Peruja. V Sloveniji je že celo desetletje. Tu uči salso, dela kot DJ, ima animacije,... Vse stranski in polen ene lepe pozitivne energije in powerja. :) Ko plešeš, si kar nafilaš baterije ;)

Več slik o salsa dogodku :)
http://jackofacko.blogspot.com/2012/03/its-salsa-time.html

Besedilo, ki sem gazačela dolgo nazaj in... dokončala danes

Vse preveč je naša sreča odvisna od odobravanja ali ljubezni drugih.. Je tako? .. Ne rečem, da je narobe, ko si zaljubljen in si v oblakcih :) to je kul ;) ampak... govorim o tistem, ko se lahko imaš lepo samo takrat, ko imaš nekoga ob sebi, nekoga, ki te kao ljubi, odobrava. .. Itak je lažje shajat, če imaš nekoga tako ob sebi, ki te polni in vleče naprej.. ampak.. Kaj pa "jaz"? Jaz sem še vedno jaz, ne glede na to, al je tisti nekdo ob meni ali ne. Je tako? Iste lastnosti imam z ali brez tega. V isto službo hodim, iste obleke oblečem, pišem, se smejim, itd itd.. torej? Zakaj je potem sreča tako odvisna od tega, al imaš nekoga ali ne? ... Sigurnost vase? Varnost?... Smo socilana bitja in čisto normalno je, da "iščemo" nekoga.. ampak.. Če to srečo uspeš najti sam, ostane pri tebi, ne glede na to, ali je tista oseba tam zate ali ne. .. Ko to srečo najdeš v sebi.. ja no, čisto normalno je, da imaš kako krizico vmes itak.. sej smo ljudje, ampak.. ko ugotoviš, kako enkratna oseba si in ko se zareš začneš cenit in si rečeš Zakon sem! in to tudi verjameš.. potem si tam, potem je vse lažje, potem se ti začenjajo dogajat lepe stvari tudi brez tiste osebe tam. .. eventuelano pride mimo tudi tista oseba :) ampak, če si sam imaš fajn in če si siguren vase.. E to.. sigurnost vase. Ali se lahko pogledaš v ogledalo in si rečeš.. "wa, kaka bejba" ali pa "kaj je supermen tam v ogledalu" :) karkoli dobrega no? ali si iskreno lahko rečeš to?  Iskreno povedano.. :) .. ko se vidim v špegli (ne goričani berite ogledalo) si prou rečem.. "Ma, če bi bla tip, bi se zapecala! :)" .. ja :) .. Še en test sigurnosti in dajanje vrednosti samemu sebi je... odgovor na vprašanje.. Kaj sem do sedaj že dosegel/a oz kaj znam? Če nimaš kaj našteti.. mhm.. potem se mogoče ne ceniš, ker se ti zdi samoumevno vse tisto, kar si naredil... OK, res, včasih rabimo koga, da nam reče, da določena dejanja niso vsakdanja.. no.. tu je vse tako relativno.. odvisno od človeka do človeka. Meni je bil že cel podvig skuhat joto. Ja.. kaj naj, vedno se mi je zdelo tako težko jo naredit.. da sem jo prvič naredila ene 2 tedna nazaj.. torej pri svojih 29! :) inkaj sem ugotovila.. da sploh ni nič kaj takega jo naredit.
... Tu pri nas v SLO je tako.. kako bi rekla.. glede dajanja vrednosti samemu sebe imamo kar nekaj težavic. Kar vse, kar znamo, je samoumevno in normalno. .. Ko pa sem prvič bila v ZDA.. e.. tam sem vidla, kako so oni ponosni, na vsako malenkost, ki jo vejo, znajo. .. Kdaj sem se prvič začela zavedat, da tisto, kar znam, vem, ni niti tako malo in samoumevno... Bilo je med mojim delom v ZDA, ko sem se prvič pognala na uno stran čez Atlantik... (tu morem zdej napisat, da mi goričani nismo bli včasih tko dobri v angleščini, ker smo vedno gledali italijanski tv. poseldično smo in šeobvladamo italijanščino, angleščino pa.. ma ja.. je blo bolj tako..).. Torej.. pridem jaz v tisti summer camp v zda in.. ugotovim, da ne zastopim skoraj nič, kar mi govorijo.. Ja, padal sem na realna tla.. Šolska angleščina mi ni pomagala ma prou nič! Oni (tako stuff od kampa, kot moje "sodelavke", kot otroci in mladi vkampu) pa so me vedno spodbujali in govorili, kaka carica sem, da sem šla na pot tako, da se naučim angleško in da govorim že svoj jezik in italijansko (takrat španščine na mojem seznamu še ni bilo), da sem prof. matematike (no ja.., meni se to nikoli ni zdelo kaj takega, ma sem opazla, da tam na uni strani si cel car), da sem bila večkrat absolutna državna prvakinja v lokostrelstvu, itd, itd...  Potem sem bila še večja carica, ko sem na koncu bivanja v kampu že govorila normalno in razumela..  Na koncu sem se javno tudi vsem zahvalila za pomoč in ker so mi stali ob strani ves čas.. ene moje "sodelavke" so dobile kar solzice..  .... No, ma kaj sem tela rečt zdej s to štorjo (zgodbo)... Moreš se cenit in se zavedat, da kar si in znaš, ni samoumevno.
Po tej izkušnji sem začela gledati nase drugače. američani se znajo videt uspešni, vejo, kaj znajo.. Pa kaj, če ima kdo kdaj boljše mnenje o sebi, kot je resnica.. pa kaj zato.. bolje tako, kot pa da se podcenjuješ. Sem ne štejem tega, da si "puhn samga sebe."

Prstan, ki ga nosim na desni roki.. Kupila sem si ga sama, po tem, ko so bile vse kljukice iz seznama ciljev za študijsko leto 2005/2006 narejene. Dala sem si tudi nekaj napisat notri.. :) V kar tudi verjamem. ;) Kaj piše? Ne povem :P.. ne bom sem pisala, lahko pa ti prstan pokažem pa si sam/a prebereš ;)
Tisto leto sem sizastavila nekaj ciljev.. taki mal večji so bili: dobiti delo v Parku (kazino) na mestu, kjer bom dnevno na odru z mikrofonom, diplomirat s Prešernovo nagrado za diplomo, dobit delo po diplomi v šoli. To so bili ta glavni cilji za tisto leto. Narejene so bile vse kljukice in odločila sem se, da si kupim prstan in da si noter dam nekaj napisat.. Vsak dan ga nosim in vsak dan me opominja, da si morem zastavit cilje in delat na tem, da jih uresničim. To mi daje moč v sebi in sigurnost... Vedno več kljukic je na seznamu. .. Med temi je tudi skok s padalom, plavanje z delfini, ogled niagarskih slapov,... Kostarika,... No ta.. ta znamenita moja Kostarika.. Od malega sem želela it tja.. pa sploh vedla nisem, kje je. Vse, kar sem vedla o Kostariki je bilo to, da skoraj po vsej njeni obali (pacifik in karibi) prihajajo želve odlagat jajca. No.. ni mi še uspelo tega videt, ma en dan mi bo. In.. ko sem tam bila, sem pobirala školjke in.. našla tudi take male ostanke školjkic, ki imajo luknjico in evo.. tisti bel obesek na črni vrvici, ki ga imam skoraj vedno na sebi, je ostanek školjke iz plaže La langosta v moji Kosti... Če je prstan simbol tega, da lahko dosežem, kar si zadam, mi ta školjkica simbolizira to, da so sanje uresničljive.


Sem se kar razpisala in zašla iz začetne misli.. kot vedno.. :) Ma kaj čem, taka sem.. sto misli na enkrat po glavi.
Moji sporočili tega pisanja sta:

Če najdeš srečo v sebi, jo lahko ohraniš in deliš z drugimi.

Če želiš izstopati iz povprečja, moreš početi stvari, ki jih povprečje ni pripravljeno narediti. 

(seveda tu so mišljene dobre stvari)

Tek

Že nekaj časa nazaj, medtem, ko sem tekla, sem računala... 3x9 = 18. Upoštevati je treba, da sem bila utrujena in da sem komaj čakala, da pritečem na cilj. Zakaj 3 krat 9? Ja.. en standardni krog, ki ga tečem, je tam približno enih 9km. .. računala pa sem, koliko pribljižno bi morala tečt, da bi imela eno dobro razdaljo.. da bi bila kolkrtolko pripravljena na mali maraton. In ta 18 je kar ostala zakoreninjena v moji zavesti, da trije krogi bi bili 18km. ... Ma še dobro, da sem študirala matematiko ne! :) ... Potem pa sem si včeraj rekla, da pa grem ene 3 kroge tečt.. ampak ne tako dolge (progo sem malo spremenila) .. in sem spet računala... če trije uni krogi znesejo 18km, potem bodo ti, ki jih bom danes, ravno ene 16, max17km. In.. nakar že skoraj ene pol ure pred koncem ugotovim, da 3x9 ni 18, ampak 27 in da bo tako moja proga bila blizu 20km!

V lgavnem.. tekla sem brez kakih problemov, le da sem se na približno 7km ustavla in malo raztegnila, da so noge ble spet pripravljene tečt. .. mm.. jz tečem z enim pasom, ki ima gor nastavke za flaške. Tako sem si vzela 2 flaškici (mislim, da so po 200ml) in eno kozičko z medom. Ja.. se dopam :) Med mi je pravi dopping in pomaga :) Ma.. ker sem tolko tekla, mi je vode zmanjkalo. Ja.. kje je že kdo videl mene, ne da bi imela kako flašo vode s sabo?? :) In tako sem ustopila v cvetličarno.. mmm.. kako je dišalo po vrtnicah in drugih rožah :) Hm.. jaz sme vohala vrtnice, ma lastnica cvetličarne je verjetno vohala mene :) In še dobro, da sem ustopila v cvetličarno, da je vsaj malo prekrilo moj "športni" vonj :) Teta mi je napolnila obe flaškici in že ker sem bila tam, sem jo prašala, kako je treba ravnati z vrtnicami.. namreč.. moje 2 sta kar nekam bogi, od kar sem ju pripeljala domov  :|  Tako sem imela vodo, počitek in še nasvete, kako delati z vrtnicami. Tekla sem naprej in ko sem bila že res par km pred ciljem, sem se ustavila, da se še enrkat raztegnem. Tam je tudi en mali kuža, ki me verjetno že pozna po glasu, ker se prav vsakič tam ustavim in ga pobožam. :) Kolk je lušn!! :) (danes ga grem kar tako pogledat ;) ) ... Maa :) česa vse ne vidiš v teh 2h+, ko tečeš :) Ena pupa.. uštimana v nulo, res.. barvno usklajena.. .. ma, jaz sem samo gledala.. :) gamaše pri 20°C?!  Že res,da imiđ je imiđ, ma pej prou kuhat se tudi ni treba :) Ma ben.. če paše njej :) .. sam meni je blo smešno :)
Za tem pa sem le potem pritekla na cilj in.. Ponosna sama nase! :)

No, na FB sem že napisala, da če kdo nima kaj delat 25.3. (nedelja), sva z Majo vpisani na kraški mali maraton. E ja.. 21km.. baje hribčkiin dolince, kar pomeni, da bo kar naporno.. ma v glavnem, če kdo nima kaj delat, lahko pride spodbujat ;) Če pa nihče ne pride, zastopim.. ;) Ma, boste zamudili moj prvi mali maraton in to, da mi boste lahko čestitali kar tam takoj ;)
(kira promocija zdej :) ).. V glavnem, še enrkat.. če nimaSte kaj delat v nedeljo dopoldan (mislim, da tečemo dopudan), pridite do Sežane al tja nekam ;)

Ma kdo je rekel, da tu ne dogaja?! :)

Pura Vida
Kaj naj rečem drugega, kot to. Počutim se čudovito že od kar sem nazaj tu.. torej od poletja.. no ja.. Malo je morala miniti tista negotovost.. kam iti, ostati.. in, ker sem dobila delo, ki mi je všeč, sem ostala. Potem sem se že oddahnila in prišel je mimo en mali "potres".. :) ma je šlo hitro mimo in sedaj še kar traja to pura vida vzdušje :)

Ta teden sem v sredo bila v Lj. Med drugim sem se tudi dobila z Alenko, Vesno in Robijem in vsi ukop smo šli v Sputnika na salso in te reči. Ma kolk je lepo plesat!! Sam.. mahm... to moje salsersko znanje postaja mal premalo za slovenske razmere... Tam v moji Kosti pa po karibih je čisto dovolj, kar znam.. tu pa.. ma.. zgleda, da imajo vsi doktorat :) Tako da sva rekle z Alenko, da bova verjetno šli kar na tečaj. ;)  ma v glavnem.. imeli smo se fajn.
.. No, jaz sem vozila, tako da mi je Vesna pred odhodom naredila eno močno vodko s sokom, ma brez vodke.. Tako sem jih kot je treba, varno pripeljala domov in jaz šla parkirat tja, kjer ponavadi in... ta plac je v garažni hiši pod blokom in.. seveda, na kancu placa je ZID.. trd, betonski ZID in.. jaz lepo pripeljem noter v box in kar na enkrat, jz nisem več našla pedala za žlajf (ne primorci berite bremzo, zavoro).. ok, že res da sem imela čevlje, s katerimi ponavadi ne vozim,... ma niso imele neko hard peto.. In... bolj kot sem se približevala zidu, bolj sem iskala z nogo tisti pedal in niti ročna ni pomagala.. in.... ŽBUM.. direkt v zid.. Halo?! Kaj sem lahko še bolj bjonda, da ne najdem pedala??!! Ma.. šla sem itak počasi, tko da na mojmu saksiču ni bilo neč poznat :) JeeJ ma.. to še ni vse ;)
Naslednje jutro - četrtek, sem imela Unicefov seminar. Preden sem našla lokacijo, je trajalo kar nekaj obračanj in vrtenj v krogu.. in potem, parkiram in želim popravit in grem rikverc.. in.. AAAAA!!! spet ta pedal, ki izgine!!! in tokrat ni bil zid, ampak kombi.,. ma k sreči sem našla pedal :) in vse je bilo ok.

Seminar je bil super, tako da lahko končno po dolgem času rečem, da je bilo fajn, uporabno in da sem se naučila nekaj novega ;)


OooooO in danes, petek.. :) šolski ples.
Ma meni so ti plesi res fajn. V bistvu delam, ker dežuram, ampak meni je mega. Vidiš otroke iz drugega zornega kota. Pa še plešeš in se imaš fajn :)  potem plešeš kolo ;) ...pristaneš v krogu med "mulci" .. mooo.. zdej mene oni vidijo verjetno tako, kot sem jaz gledala učitelje, učiteljice, ko sem bla mlajša.. meni so se vsi zdeli grozno stari! :) Upam, da jz ne zgledam tko stara, kot so se uni meni zdeli .. Ja.. me daje malo ta tematika o starosti.. namreč.. nekaj časa nazaj sem dobila prou to spredaj eno las, ki ji je barva malo fušala. Da ne bo pomote, ni bila siva! Bila je samo z manj pigmenta.. in.. po določenem času sem jo kar ostrigla!


Da zaključim, ker se mi že spi.. V glavnem, tudi v Postojni dogaja in ne samo tam, tudi v moji čebuli ;) Pura Vida

Bi pisala več.. bolj organizirano.. ampak.. zZzz .. mgoče v naslednjih dneh še kaj

Hablas español?

Claro que si ;)

Novo leto, novi cilji in podvigi. .. ben ja, niti nima veze z novim letom. Sej ja, še vedno padem na foro planiranja v začetku novega leta in potem.. no.. OK, odkrito.. uresničim al ne uresničim tisto, kar si zadam? Hm.. veliko večino naredim. Tistega pa, kar ne naredim, so pa itak zadeve, za katere si sama sebi ne priznam, da me ne zanimajo več ali pa da mi niso pomembne. .. Am.. sej ne vem, zakaj sem zdej začela o tem pisat, čeprav sem tela o španščini.. ma ja, sej bo tudi ta prišla na vrsto :)

Alora.. Ko smo že pri ciljih, bom kar malo o tem napisala. Ima smisel ali nima smisla si jih zadati, jih napisati na papir? Pomojem ja in iz svojih izkušenj vem, da če napišem, je še kaka šansa, da to izvedem. Če pa ni napisano, gre pa vse kar nekam v pozabo. Če nimamo ciljev, ne vemo, kam gremo. To je tako, kot da rečem. OK, v soboto odpotujem na Norveško z avtom. Pri tem pa se odpravim brez zemljevida, garmina, google maps in podobnih pripomočkov... A vem, kam bom prišla? .. Niti ne, a ne. Lahko imam srečo pa pridem na eno fajn lokacijo, lahko pa zabluzim totalno in se vse skupaj izkaže potrata časa in brezveze... Sej si splanirate dopust, potovanje, je tako? Vemo približno, koliko časa bomo na poti, kdja naj bi prispeli. Celo kam bomo šli na sladoled, če se vračamo v poznani kraj. Jaz točno vem, kam bom šla naslednji dan, ko prispem v San Jose v Kostariki. Najprje na granisado in potme na tržnico po mango, ananas in papajo. In?.. Kaj hočem s tem povedat? ... ljudje smo zanimivi. Za 1 teden dopusta si folk vzame ne vem koliko časa, da si vse lepo splanira, da bi vse bilo kar se da fajn tisti teden. A.. Kolikšen delež ljudi od teh super pripravljenih počitnikarjevpa tudi ostalih, si  vzame 1-krat na teden čas za plamniranje svojega lastnega življenja?

Želite, da se vam dogaja, pa se vam ne? Ja... kaj je treba naredit? .. sigurno ne bit doma na kavču in čakat, da pride gruča ljudi točno k vam domov....

Ali pa.. želite dat h kraju nekaj denarja? Koliko? .. ja, napišeš na list, koliko želiš pršparat v tistem letu (če ti je to cilj) in razdeliš npr na 10 mesecev. Pa vsak mesec daš tolko evrčkov v kuverto. 

E... tu sme tudi jaz. Glede denarja imam tudi tako zastavljeno in uspeva. Ko pa eno leto tega nisem počela, ker itak nisem zapravljala, ker nisem mela cajta - beri prejšnje šolsko leto.. Hja, niti mi ni ostalo tolko evrčkov, kot bi pričakovala. Mi jih ostane zdej več, ko mi več dogaja in ko je moja plača zaradi nižje zaposlitve, manjša. Torej...   PLANIRAJMO SI ŽIVLJENJE ;)

In še nekaj gelde planiranja.. Z Majčo sva se prijavili na mali maraton v Sežani. Ta zadeva bo 25.3. In... tekle bova 21 km. In ker vem, da če ne bom tekla redno, bom šla na štartno linijo inskat samo majčko in ne tečt :) sem se resno spravla spet v pogon.. 1 mesec sem bolj zabušavala, sedaj pa spet.. Če ne bi bila prijavljena na ta tek, mi se včeraj sigurno ne bi dalo it tečt. Tako da, Majči, še enkrat hvala, da sva se prijavili ;)

A bo prišel kdo navijat? Bi še kdo tekel? Na voljo je tudi 8km ;) Mogoče kdo iz šole? :) Dejmo dejmo, tisti ki berete blog ;) pridite zraven ;)

In španščina? E ja.. lahko bi spremenila naslov tega posta :) Ma ga ne bom :) mi je prav smešno, kako je pisanje šlo kar nekam v svojo smer :) Tako da naj ostane naslov prvotne ideje pisanja.. sej itak, važna je vsebina ;) .. o španščini pa kdaj drugič ;)

Ko je za objektivom prava oseba...

... nastanejo fenomenalne fotke. No, malo zasluge gre tudi modelu ;) Skratka, obema ;)
Ana & Jasmina

Slike iz najinega prvega fotošutinga, poletje 2010

                                                 

In... Wala! Slike iz najinega zadnjega fotošutinga, december 2011

In... da ne bo kdo mislil, da je bila med vsem tem časom pavza ;) Slik je nastalo ogromno. Ful so dobre, lepe, zanimive in celo take, ki na blogu nimajo kaj iskat ;)

Pogrešam te... in še vedno...

mi ni jasno da te ni več... Pol leta je že minilo... ;(
ne morem verjet...

Moja zadnje besede tebi so bile.. Te imam rada... vsaj to... Rada bi te še enkrat videla, še enkrat govorila s tabo.. Čeprav... vidim te vsak dan, vsak dan si z mano.. v spominih... Mi tko mankaš...

Po batjegah

Ma, a je že koga kdaj utridil sprehod po trgovini? Po taki veliki veliki, kot je npr. Ikea? E... mene to ful utrudi. Prej sem še imela kaj energije, ma ko sem šla ven in se usedla v avto.. marija.. Bila sem tko utrujena in ne znam povedat, od česa. ... Sam.. videla sem kuhinjo in dnevno.. ma tako, kot bi jo imela.. ma res. Kombinacija barv rdeče črno! Mega in grrrr .. itak se nisem pomnila, da bi jo slikala.. tako da če je ni v katalogu, bom šla nazaj, samo da jo bom lahko poslikala ;)  .. ma kolko lepih reči.... :) te prime prav volja, da bi prenavljal stanovanje :)

Brazilske tortice

Ja no, sej vem.. spet hrana :) ma kaj čem :)

Kot sem že v prejšnjem postu napisala, se bom potrudla pa vsake toliko kaj napisala.. Samo.. mi kar dogaja od septembra sem, pa kar ne najdem časa oz volje, da bi pisala.. malo mi ta touchpad od mojga mini prenosnika teži, ker je preveč občutljiv in kar skače po svoje in me potem tko dela živčno.. aaaaa.. ben, se bom potrudla vseeno ;)

Torej.. brat od Erika (prijatelj iz Krasa) ima Brazilko, Natercia ji je ime.... ful ful ful fajn punca. Vedno nasmejana.. prava latina :)  .. z njo sem se ujela, kot bi se poznala že od vedno.. ma to je to ne, ker so oni tako bolj topli in odprti za sprejet nove ljudi. Tako no.. Natercia je to rundo prišla z bratom. Oba sta na sliki in tako, kot se smejita, sta bila cel čas.. ni bilo to samo za slikanje ;) .. o, in na sliki je še en kos Erika.. tista roka na desnem robu slike :)

Moooo, kolk je naredila, oz smo kar naredili ene fine mini tortice, kolačke.. kakorkoli se temu že reče.. skratka, gre v modelčke za mafine. A si kdo predstavlja, da lahko daš v maso za te reči parmezan in kokos??!! E!! Vam rečem, če vam to ne bi bilo dobro, potem vam nič na svetu ne more bit, še posebej, ko so ti kolački še topli ;)

Natercia je zobozdravnica in prav fajn je bilo, ker mi je par reči o zobnih pastah povedala pa o načinu imivanja zob. Rekla je, da mi bo pokazala, kako pravilno uporabljat nitko.. ma je zmanjkalo cajta :( Tko da pa naslednjič :) Mogoče, bo pa en dan, ko se vrne spet v Slovenijo, šla z mano v šolo :) .. ja.. letos imam podaljšano bivanje in imam namen jim kar čimveč ljudi iz različnih držav pripeljat, da spoznajo malo raznolikosti, muziko, mogoče hrano :) , ples,...

In.. začeli so prihajat še ostali povabljeni. Jaz sem itak bila med prvimi, kot običajno :)  Tja so prišlikar zanimivi ljudje. Po večini se je govorilo o potovanjih, raznih krajih.. no, mogoče se je še o čem drugem govorilo, ma so moja uha verjetno filtrirala in spuščala samo potovanja skozi :)

in.. čez čas se mi je od toplote in hrane začelo kar spat, tko da sem mogla počasi odpeketat proti avtu in domov.. ka že tko sem komaj komaj prišla do doma.. ma joj.. ta tema in vožnja prav ne gresta skupaj pri meni. ... ne pomaga nič.. niti red bul, niti spanje.. enostavno.. tema in vožnja, če sem sama v avtu, ne gre :s

Doma

Pa sem se le spravila ponovno kaj napisat. E ja.. ko sem pa vajena pisati, samo takrat, ko me ni doma.. ma ben, sej tudi tu dogaja. :) Še posebej letos.. hm.. no, od kar sem prišla nazaj domov.. to je konec julija.
Skoraj vsak vikend sem na obali. Kak dan je bila barka, kak bandima (beri pobiranje grozdja), potem par žurov za rojstni dan, masaže, plesi,... Med tednom pa... Služba rečejo.. in ja, ponovno sem imela srečo in dobila delo zelo kmalu po tem, ko sem prišla nazaj. Še dobro.. Dobila sem ravno tako delo, kot sem si želela.. glede šolstva.. Podaljšano bivanje..Eeee.. to je milina. Otroke lahko spoznaš in se jim posvetiš, pa ustvarjaš lahko tudi. Skratka.. meni pisano na kožo. Poleg tega, da mi je kul in da se imam lepo v službi, mi ostaja kar nekaj časa zase. Tako sem se naučila "par" novih prijemov pri masaži in malce napredovala pri manikuri in pedikuri. .. In... neverjetno toda resnično.. vedno imam posrpavljeno po stanovanju :) In celo rože sem sadila :) .. E.. ta potovanja mi niso dala samo širšega pogleda na svet, znanje jezikov, zgodovine, geografije, veliko poznastev.. ampak, so me na svoj način umirila in naštelala.. Nekako sem, vsaj sedaj, našla notranji mir.. Pura Vida.
Pa tudi.. avgusta se mi je skoraj "mešalo", ker nisem vedela, kaj naj. Naj grem kar nazaj v Kostariko takoj? Naj gremnajprej v NYc, Miami.. Kam naj grem? Naj ostanem doma? .. Ma.. začela sem malo bolj poslušati sebe, kar res želim in.. že celo zadnje potovanje sem želela it domov.. Kot da bi čutila, da se bo nekaj zgodilo in.. 4.7., ko sem bila z Dani, Sebo in Markotom v Huricanu (Arizona), dobim sms od tatu.. "Pokliči, ko lahko."  ..  Kar stisnilo me je.. in poklicala sem.. oglasila se je mama in mi povedala, da je nona šla... Potem sem govorila čez čas še s tatom.... Kak občutek... ko se zaveš, da nikoli več ne boš videl osebe, ki ti ful pomeni in na katero si bil ful navezan... Pa še kamenček sem imela za njo iz Monument Valley....Nona je šla...   Še vedno ne morem ravnodušno pisati o tem.. solzic ne morem zadrževat... Še sedaj mi ni jasno, da je telesno ni več... Zakaj pišem o tem? Ker... ta dogodek me je nekako priklenil na Slovenijo. .. No, priklenil ni pravi izraz.. ampak mi je dalo mislit.. da.. ne glede na to, kje si... je lepo tam, kjer je večina ljudi, ki jih imaš rad in ki tebe imajo radi. In... Zato sem se tudi odločila, da ostanem in da ne spet "pobegnem" tja na uno stran... In.. mi ni žal. Tu mi je lepo. Videvam svoje starše in tiste prijatelje, ki mi veliko pomenijo. Tiste prave.. Res.. Počutim se srečno in da imam srečo, da jih imam kar nekaj tistih res dobrih okrog sebe.. no, nekateri so izven Slovenije... ampak... Tako sem se odločila, da ostanem in.. Imam se lepo :)
No, avgusta sem poleg tega, da nisem vedla, kam it ali ostati tu, tudi težila, da kako tu nič ne dogaja.. no.. itak, če pa primerjam Novo Gorico z NY :) hahahah :) Tako sem se odločila, da ne bom več primerjala dogajanja iz NY, South Beach, Kostarike in da bom tu poskusila najti tisto, kar mi je fajn. Torej.. Začela sem teči in zdej se lahko pohvalim, da tečem po 12 km 3-krat tedensko. Potem... Že kar nekaj krat sem bila na Latino večerih.. kdaj v Ljubljani, kdaj v Kopru in je prav fajn in ko plešem po tistih ritmih, se počutim v latino svetu, doma. Le mogoče hip hop sceno pogrešam.. ma tudi to bomo našli oz se je že našlo.. :)  Tako da.. misija "dogaja tudi v Slo" je v teku in presenetljivo,... tudi tu dogaja :)

Pred mano so novi cilji, novi izzivi. AKCIJA!!! :)
in... se bom potrudila, da bom tudi sem kaj več pisala ;)