Mi Slovenci in naša slovenščina

Hja, ne :) A sem sploh ta prava oseba, ki lahko napiše slovenščina, glede na to, da pišem tako, kot jaz govorim, dobesedno :) Ma kaj jaz čem rečt pri tem je to, da Slovenci in naš jezik ni vključen v kar precej gibanj, aktivnosti.. no, sej ne vem, kako bi besedno to reč opredelila.. bom dala kar primere..

Ko sem se prvič umislila, da bi šla čez lužo delat.. oz, to je bilo že kar drugič, ker v prvo sem jaz lepo bila v Massachussetsu (marija, sej ne vem niti, če sem prav napisala).. no torej, sem se spomnila, da bi jaz lahko šla učit matematiko v zda in itak v NYC, kam pa drugam. Kdo mi je dal to idejo? Ena učiteljica matematike in angleščine, Madžarka, ki sem jo srečala v hostlu v NYC. In ona je prav preko tega "programa" bila v zda kot učiteljica.. In ona mi reče, da naj grem na net na department of education in naj tam pogledam, ker ima zda partnerstva z evropskimi državami. In jaz vsa kontenta grem pogledat in že vsa v planih, kako meni ne bo treba se hecat z uno delovno vizo itd.. In kaj ugotovim... Da so v tem programu vključene vse možne države Evrope, tudi tiste, ki niso v EU.. ja, če se prav spomnim, so bile v programu naštete države zahodne evrope in srednje in seveda vzhodno evropske države.. A Slovenije ni bilo noter.. Za working travel viso za Avstralijo tudi nismo notri.. pa še na drugih mnogih "programih" nismo. Zakaj? Smo premajhni? Nismo dovolj dobri? Se premalo borimo zase in da bi se pokazali, da nekaj veljamo? ... Upam, da se bodo stvari začele počasi premikati, ker mi je kar nekaj.. ma ne bom niti omenjala, katere države so noter, kjer "mi" nismo. .. In kaj se mi je nazadnje zgodilo?? Sem tela dodat google adse tu na blog in kaj ugotovim, da to ni možno, ker pišem v slovenščini. Če bi pisala v hrvaščini, bi lahko. Če bi pisala po slovaško, bi tudi šlo, madžarsko itak.. Sej ne da mam kej proti tem državam,.. sam kaj majo oni več kot mi????

Torej.. če bom tela kaj imet od bloganja, bom mogla začet pisat v angleščini, mogoče v italijanščini... Uffa!

Couch Surfing - CS

Obljubim, da bom bolj pogosto pisala ;) Tokrat pa res in prou res.

Alora, kaj je novega? Ma novo je to, da sem ta pretekli teden prvič hostala preko couch surfinga. Ja ja, prvič sem bila gostitelj ;) Do zdej sem itak samo jaz pohajala, pred kratkim pa sem se odločila, da bi bilo dobro, da bi tudi jaz prispevala v ta mega svet CS-a.

Torej.. že nekaj časa nazaj sem dobila ene "prošnje" za prespat ma je potem vse ratalo tako, da nisem pri meni imela nikogar. Kar malo sem bila skeptična no.. potem pa sem se le odločila. In tako dobim jz en dan requesti za prespat eno noč v Gorici. Rečem ja, potem da uni ni mogu, potem spet da ja.. skratka cela reč glede enega dneva in potem rečem ja, pustim na mejlu mojo tel. št in.. klica ob dogovorjeni uri kar ni bilo.. Ben, sem si mislila, da se je premislil. Sej.. kdo pej bi tel prit v Gorico :) Potem pa slučajno zvečer prečekiram CS stran in vidim, da imam sporočilo in ta moj bodoči gost je bil že v Gorici. .. Ni se mi sanjalo, kje naj bi bil lociran in kako naj bi mu povedala, kje živim. Namreč.. ni imel telefona. Potem pa dobim klic in.. Evo ga! :) Ma.. kaj ka mi ni znal povedat, kje je. Rekel je, da je zraven policijske postaje in da je v Gorici in da kliče iz recepcije iz enega hotela. Hm.. kar jaz vem, to v Gorici ni policije zraven hotela, tako da sem res bila v dvomih, kje se je on nahajal. .. pol sem ga prašala, če mi lahko da "teto" iz recepcije.. Hja, Gorica ne... še dobro, da mi je ona povedala, da je v Šempetru :) Tako sem ga, da bi bilo lažje, šla kar iskat. Kolo (ja, potuje s kolesom) je pustil kar tam v hotelu.

Tako smo šli kar na kapelo, da sem mu malo pokazala, kje je Gorica in kje Šempeter in kaj je še vse tisto okoli in ker je blo meni itak mraz (večer), smo šli pol hmali k meni domov.

Prvo, kar je naredil je bilo to, da je pomil posodo. :) Ej, ma če vsi CS-ovci pomivajo posodo, pol lahko pri meni vsak dan kdo spi ;)

Ker vem, kako zgleda potovat, sem mu kar naredila neki za jest, naštimala kavč in.. prišla do ideje, da bi mogoče bilo kul, če bi on naslednji dan šel z mano v Postojno - delat. :) Itak :) .. bogi, sem mu storla delat :) .. ne vem, koliko točno ur je imel angleščine.. ma je rekel, da mu je bilo zanimivo in fajn in seveda nekaj drugačnega. Ko je on končal s poukom in seveda tudi jaz, sva šla tja do Predjame pogledat grad, že ker je "na poti" domov. In itak sem povedala celo štorjo od Erazma in o lipi. .. hm.. včasih se samo sebe presenetim, ko koga vozim po Sloveniji.. včasih komi kaj povem, za kar nisem niti vedla, da vem :) ... no ben, za Predjamo smo šli proti Gorici, jaz v dobri nameri, da grem tečt in on, da gre v trgovino. .. Aja.. sej nisem niti povedala še, kako se kliče.. Matlack ( v bistvu je to njegov priimek)

Ma, tko sva se zaklepetala o potovanjih in nasploh potem o Jersey Devil-u, da je moj tek šel papa. Ampak.. dobila sem podroben opis o pošasti Jersey Devil. Jao, kolk je kar neki ta moštro (ne goričani berite pošast :) ) to.

Jersey devil

Alora, da malo razložim.. V New Jersey-u (zvezna država poleg NYC) je en zelo velik bošk (gozd) borov. Ogromna površina .. in baje, da tam notri že od leta nekje 16. stoletja straši in verjetno tudi da ubja ena pošast.. Ma mislim.. ma kdo se je spomnil te žvali.. kao nek konj s krili in s sprednjimi nogami od kenguruja! :)

V glavnem stvar je bila taka.. V tem "gozdičku" je prebivala familja, ki je imela enih 13 otrok in ko je žena zanosila še 1x, jo je mož pustil (ker da je bilo že preveč otrok) in ona je tega otroka preklela in zakričala, naj ga hudič vzame. Takrat se je otrok na hitro rodil (to se je zgodilo v hiši) in skozi dimnik odletel v nebo. Iz tega malega je potem nastal Jersey devil - hudič iz Đersija.

Mat pravi, da je tista hiška še vedno tam nekje v gozdu. In okoli leta 1920 so celo eno šolo zaprli za 3 dni zaradi varnosti otrok, ker so baje zagledali nekje tega hudička. Ma kakorkoli, Matlack je rekel, da bomo šli pogledat tisto gozdek, ko pridem kaj mimo :)

Da malo skrajšam to štorjo.. za tem, ko mi je bila zaupana legenda tiste žvali tam gore, je Mat šel iskat trgovino. :) In jo je našel in prišel nazaj z neki hrane in lončnico :) iiii.. pa še dan žena je bil :) Sej ne da je on to vedel ne.. Za tiste, ki ne poznate CS.. če si gost je lepo, da ali kaj podariš ali skuhaš za jest ali karkoli druzga no, v zahvalo.

In evo.. bodoča ameriška večerja - panin z zelenjavo :)

Matlack v pripravah

V četrtek potem je on lepo (ob 6h zjutraj.. ker pač jz grem takrat v Postojno), šel po kolo v Šempeter.. in kam je on šel?? En krogec do Trsta! Ma da ne bo pomote.. s kolesom!

In petek spet šola. Na šoli so ga nafotrali s panini, jogurt, sadje, sok,.. :) .. Potem pa via Ljubljana parkirat v Tivoli oz v Rožno, na ogled mojega študentskega ambienta.. joj, kiri spomini :) ... NORO!!!! :) po Tivoliju do horsa! Waaaaaa!!! Ma če je kej dobro v Lj, je to horseburger! Njami!!! Altro ke ameriški burgerji! :)

Za tem okrepčilom sva šla do Prešerca. Itak sem mu mogla razložit, kdo je Prešeren in kje je Julija in seveda.. vsi si zapomnejo mojo besedno zvezo.. Julija the slut. :) Ja, če mu niso host-i iz Ljubljane razložilo štorje med Prešernom in Julijo, sem jo mogla nazorno jaz ;) .. jaz sem potem šla v nabavo za čaje in itak smo šli čez tromostovje in.. itak sem mogla razložit, kakšno novoletno dekoracijo imamo običajno točno tam med tromostovja in magistratom. Jajčece s spremiji :)

Po poti nazaj, tam kjer greš v podhod (tam pri pravoslavni cerkvi) pod obvoznico za it v tivoli, je spodaj zid z 2 luknjama.. glej sliko spodaj..

Ben, jaz sem pozabla slikat in če sem tela razložit, sem mogla v slikarju narisat.. v glavnem v podhodu je tako.. zid in luknja. In Mat pride do vprašanja.. "Ali lahko skočim skozi, ne da bi se dotaknil sten?" .. hm... :) in tako je poskusil :) Ha, uspelo mu je, ma kar je potem bilo smešno je to, da se je tisti krog tam otrok zdel ful zanimiv in starši jih niso mogli spravit stran :) Kar vrsta otrok je nastala, ki so hoteli plezati skozi :) ... čredni nagon :)

Zatem sva šla do Gregota, do Manu in Mariota in potem do Maje in ven malo plesat v nebotičnik. Majča se je naslednji dan zbudila z vročino :( ..

Okrog 10h smo jo mahnili v BTC! Ja, prav tja in to v šoping. Namreč.. ma za to sem prow prašala njegovo dovoljenje, če lahko napišem :) Ma njegovi šwlni so tko obupno smrdeli, ma tko močno, da se je odločil, da gre kupit druge. Joj.. ma še na balkonu, ka je ja pri meni vse odprto, je smrdelo! :) Tko je smrdelo, da mi je blo prou smešno :) .. po nakupih pa na obalo se srečat z Andrejčo :) .. Andreja je bila vsa presenečena.. ma ne nad tem, ker sem njega vzela s sabo ali nad čim drugim.. Presenečena je bila nad mojo angleščino :) Je tako Andreja :) Na faksu nisem še imela pojma.. zdej pa mi teče skoraj bilj kot slovenščina. :) .. joj.. bi kar angleščino šla učit namesto matematike :)

.. da se vrem nazaj k obali :) ... po tem, ko smo pri Andreji spili čaj, smo šli v Portorož na pico in potem še malo hodit in na neki sladkega. njami.. potem pa via domov. ... Mo, kolk mi je blo prou fajn te dni. Sem se počutla, kot da tudi jaz že zdej potujem. :) .. kolk je lepo potovat in spoznavat ljudi, ki potujejo. ..Aaaaaa...

No, da še zaključim ta post.. danes zjutraj je Mat šel na vlak za Ljubljano.. ja, ima kolo, tako da je skoraj da edino primerno prevozno sredstvo, vlak. Šel je via Dunaj in potem v Prago.

U ja.. še neki morem povedat :)

Tudi za to, sem ga prašala za dovoljenje za dat na blog.

Torej.. začel je pripovedovati.. en dan, ko se je videl s prijatelji, je bil oblečen v črne hlače, belo srajco in črno kravato. En prijatelj je takrat pripomnil, da kako to, da je skoz oblečen v te cunje.. A sploh ni blo res.. sam takrat se mu je utrnila misel, da bi lahko on bil res vsak dan tako oblečen (tako si je nabavil več črnih hlač in belih sracj). 4 leta je tako hodil naokoli!!! 4 leta!!! :) Halo!! :)

Mat z uniformo :)

Kako naprej

Zakaj tak naslov.. hm.. nekaj sem morala napisati, hkrati pa je to to. Kako naprej. S čim? Bu.. z vsem, pri vsem... Zanimivo je to, da mi je bilo leta 2005 popolnoma jasno, kako bo moje življenje izgeldalo.. In zdej? A je tako, kot sem si ga predstavljala? .. Hm.. niti ne. A je to slabo? Ne, zakaj bi bilo.. je le drugačno.

Vedno več otrok dobiva ta blog in na momente me to dejstvo kar zadržuje pred pisanjem. Potem si pa rečem.. Halo, a je mogoče kaj čudnega na tem blogu? Niti ne a ne.. razen mojih potovanj niti ni ničesar. Ni kaj preveč zasebnega življenja omenjenega niti ostalih reči. Tako da :) Vi kar berte moje štorje, se boste še kej naučili iz njih ;)

Hja, začela sem razmišljati, ali bi se kako dalo unovčit ta blog.. ne vem.. oz znanje, ki ga imam in izkušnje.. nekako, da bi lahko dobila tudi kaj denarja iz tega. Tu imam že kar nekaj materiala in s tem FUL ur zanimivega branja + slike. Malo raziskujem po netu, kaj bi se kaj dalo.. A ima kdo še kak predlog? Sprejemam ideje.. evo, natečaj odrt.

Potem je še to sedaj.. Let že imam.. oz jih imam.. med tem grem tudi za 2 tedna v mojo Kostariko.. A..... Ne bo isto, kot je bilo prej.. itak da ne.. sprememba je.. pač tako je.. Mogoče pa se en dan še vse obrne, mogoče ne.. ma kakorkoli, vse se zgodi s svojim namenom in vse se zrihta tako, kot se mora.. prej ali slej. Potem bo sledila Kuba, Jamajka, Dominikanska republika, malo Miamija in potem malo v smeri zahod ZDA. Upam no, da se bo vse to izvedlo in da ne pride kaj vmes. Pismo.. sej Lonely Planet bi me lahko plačeval, da bi potovala in da bi poročala. :) Ej, po pravici povedano, bi jaz marsikar spremenila in dopolnila v tem LP, kjer je opisana Costa Rica... Mi casa.. Pura Vida.

U ja.. imam idejo.. pravzaprav izziv in sicer ta, da napišem knjigo - ben ja, niti ne prave knjige z nova, ampak dat zapise iz bloga vse na kup, malo pregledat in popravit, če sem se kje zatipkala, ma v glavnem slovnično oz neslovničnost pustit tako, kot je.. Ma dej, sej če spremenim to, moj blog zgubi ves smisel :) A ni tako?

In kaj me zavira pri pisanju te knjige? Ufff.. le če bi vedli, kolk je meni težko začet s tem pisajem.. skor ne morem, ker vse podoživljam in v bistvu... ni lahko... Ma bom probala, da ne bodo samo ostali neizvedeni projekti in želje, zamisli.. Torej na delo? Alo, gremo sedaj ;)

.. že dolgo nazaj..

Kar nekaj časa je že minilo, od kar sem nazadnje pisala. Zakaj? Hm.. tako je naneslo. Ko sem se vrnila, sem itak bila v oblakih, ko pa sem začela delat, me je pa prilimalo na tla. Kar mi ni bilo jasno, kako da moram sedaj kar od ponedeljka do petka v službo. In plaža? Kje je plaža? Kokos? Palme? Mivka? .... Čez čas sem se spet prizemljila, čeprav z mislimi še vedno tam, nekje.. Ne da mi tukaj ni lepo. Lepo je doma, doma je vedno lepo, ampak trenutno me še vleče naokoli. Raziskati, spoznavati, se učiti. Ogromno sem se naučila v mojem letu naokoli. Zgodovina, geografija, jeziki.

Novembra sem se odločila, no, pravzaprav sem se že maja meseca, ko sem še bila v Kostariki, da bom delala tečaj masaže. O tečaju sem povedala tudi Vesni in tako sva ga opravljali skupaj in tam spoznali en kup fajn bab ;) s katerimi se zdej dobivamo tedensko, da se malo zmasiramo in da tudi kaj ponovimo za izpit. Ja, izpit in to prav tisti velik velik. Tisti ta pravi pred državno komisijo. Tako da se trenutno kar ukvarjam z učenjem mišic in kosti ter tistih drugih reči, ki spadajo k masaži. In kdaj bo izpit??? .. v ponedeljek!!!!! aaaaaaa!!!!

Sej, tisti, ki me poznate, dobro veste, od kdaj sem si že želela te masaže :) V bistvu od 7. razreda OŠ, kar pomeni prevedeno v leta, 14 let! Halo! Pol mojega življenja!! Ma, nikoli ni prepozno ;)

Potem pa je za novembrom čas kar bežal in prišlo je novo leto in z njim Anna iz Norveške :) Wa! To je bilo Novo Leto! Jaz, Jakoba, Anna, Vesna, Peck, Robi, Nešo!! Klapa zakon! Imeli smo se super in tam je padla ideja, da bi Anna prišla na Kubo, ko bi z Vesno bile tam in.. Kot vse kaže, bom za moj rojstni dan letos na Kubi nekje z mojima prijateljicama! :) No, bomo počakali še malo in ko maj prišel, bomo videli, kako in kaj ;) (namreč moj r. dan je maja)

Bo zaenkrat dovolj pisanja, ker sem padla iz forme. Še vedno ostaja moj način pisanja na tem blogu "piši kao što govoriš", tako da prosim nič lektoriranja. Moj tata je vedno rekel: "Le čevlje sodi naj kopitar." ;)

Pa da vam nekaj razkrijem :) .. kmalu kmalu bo blog spet zaživel, z novimi

Obiskala me je Jill

Pa naj sedaj kdo reče, da je Gorica daleč al pa Ljubljana!! ;)

Ko sem prvič bila v zda, sem svojih zadnjih 5 dni preživela v NYC, kjer sem spoznala zabavno in zanimivo osebo, Jill iz Škotske. Ker je bila čisto blizu Slovenije, na Dunaju, sva se zmenili in prišla je k meni na obisk. Ha! Kolk zanimivo ne :) Folk je tu predaleč, če se more peljat npr iz Ljubljane do Gorice. Bom malo provokativno napisala, sej ne velja za vse. Sej večina, ki jih ta blog bere, ne spada v to kategorijo .. ampak.. začelo se mi je dogajat (od kar sem doma), da mi kolegi rečejo, da je Gorica predaleč za njih, ampak da naj jaz kar pridem do njih na obisk, ker sem že tako in tako sedaj vajena biti na poti. Ma halo!? Že res, da sem prepotovala kar en lep kos zemljice (tolk pa spet ne), ampak to še ni razlog, da bom jz zdej letala iz enega konca Sloveniji na drug, ker je meni to kratka razdalja, drugim pa dolga. .. Kakorkoli, ni to namen tega posta, tako da..

Dan preden je Jill prišla, sem se lotila delat zastavco :) Grega in Špela sta mi dala eno staro rjuho, ker je tko in tko bila za odpis in evo, Ana je ponoči ustavrjala :)

Jaz pridna pridna pridem v cajtu v Ljubljano in čakam Jill na železniški, nje pa od nikjer. Vlak je že zdavnaj prišel in dobim klic :) Jeej, Jill me kliče in mi pove, da čaka pri wcjih. OK, jaz grem k wcjem in nje od nikjer.. hm, jo kličem parkrat nazaj in vedno nedosegljivo (no, toliko v vednost, ker jaz nisem vedla.. če kličeš na tujo št. in ima ta nedosegljivo, plačaš glih toliko, kot če bi se ti javila na telefon.. tako sem si jaz nabila 13€. Fajn ne.. ben, ma smo se vsaj nekaj naučili :) ) In nato sem pomislila, kje so še wcji in žarnica je zagorela :) Jill je bla na drugem koncu železniške, tam na Vilharjevi :) Prišla sem v podhod in evo njo tam, ki fila telefon :) Takrat sem razprla mojo zastavco :) In velik velik objem!!! Kolk lepo jo je bilo spet videt!!! Z njo nisva bili samo tako takrat kolegici, ampak na vezi sva bili ves ta čas.. skozi..

Potem pa sva se šli malo turista po Ljubljani :) Počutila sem se turistka tudi jaz in prodajalci na stojnicah so tudi z mano govorili angleško :) kolk zabavno :)

Sprehodili sva se čez Tivoli in šli tam mimo name, kjer so snemali eno reklamo. Tam mi je en stric (zaposlen.. niti ne stric, bolj mladenko :) ) dal telefonsko št. za se it slikat, za bit v bazi, pa mogoče bom komu všeč za kako reklamo in bo kak dinček padel. Bom kar izkoristila in prašala sedaj.. a bi se šel kdo z mano slikat? Je vse zastonj, pa še mogoče dobiš kako delo. Je kdo za?

Ker sem bila prava turistka, sem si mogla kupit spominek. Prva reč, ki sem si jo kupila, od kar sem prišla domov in zares ni bila nujno potrebna :) ta barvana ogrlica. Sicer ne kupujem prav nič. V kake trgovine s cunjami sploh ne hodim, edino, kar sem si nabavla je to, kar si nisem v zda.. za pohodništvo in mogoče bom še kak dober ruzak nabavla.. sicer pa kake cunje.. ne ne ne!

Po tem, ko sva se lepo najedli tortic .. itak v zvezdi :) sva šli na Bled :) Super lepo vreme in prvič v življenju, da sem šla na otoček z barkico.. pač vedno sem veslala al pa je kdo drug veslala, ma sedaj sem bila pa prav na uni, ka te oni peljejo :) Kak luksuz.

Po končanem obisku na Bledu, sva se dobili še z Gregotom in Špelo in potem šli na večerjo v Cantino Mexicano. Kolk je blo dobro. Potem pa via v Gorico.

Naslednji dan je že morala nazaj, da bi lahko ujela avion. Poskusili smo, če bi se dalo karto brez dodatnih stroškov premaknit, ampak ni šlo. Kakorkoli, ful mi je bilo lepo, da me je prišla obiskat, pa čeprav le za en dan pa tudi to mi je veliko pomenilo, da ji ni bilo preveč daleč prit do Ljubljane.

Hvala ti, za obisk. ;)

Preberi in se zamisli!

ko sem bila v Vancouver-ju, sem spoznala (preko couchsurfinga) eno čudovito osebo. Ime mu je Vince. Ko je bil še dojenček, je v Kambodži zbolel za otroško paralizo. Nikoli v svojem življenju ni hodil.. na vozičku je, ampak.. On mi je pokazal cel Vancouver. Ima neverjetno življenjsko moč za počet karkoli. Ukvarja se s športom (ne vem kolkimi), doma ima psičko brez ene nogice, ki je tako živahna in tako skače naokoli, da niti ne opaziš, da ima tri nogice. Na para-olimpijskih igrah je dobil zlato medaljo! Hokej! In danes ima na facebooku napisano...

"When I see people taking an elevator one floor because they're too lazy to take the stairs or even the escalator, I can't help but think what a waste of a good pair of legs."

Novo Novo Novo!! Pohiti in preberi!!

Ooo, evo mene spet na blogu. Že kar nekaj časa nisem nič pisala, ma to zato, ker sem bila tako zasedena. Ko sem prispela iz Mehike v Kostariko, sem imela kar polne roke dela. Najprej pohajanje, potem pa rihtanje reči za it domov, oz najprej v NY. .. In da bi še kar najlepše preživela zadnje dni v Kostariki, sva se odpravila v Tamarindo (predel Guanacaste - severni pacifik - obala). Naštimala sva vse reči in kot ponavadi šla vsaj 1 uro kasneje, kot sva planira... ma če ni blo ene 2,3 ure kasneje.

Prvič v moje življenju sem videla dalinc za avtoradio. Zgelda uporabno, čeprav mi to ni jasmo.. ma kaj ma veze? ZAkaj je uporaba dalinca lažja kot pa šaltanje po gumbkih na radiotu? Razumem, da če imaš na volanu, je komot in bolj varno, ker ti ni treba umikat roke iz volana.. z dalincem pa.. Ah, :)

V Tamarindotu smo bivali z Priscilo, Diegotom, Tamaro, Camilla, Casandro in Mileno.. no, ta zadnje 3 so mačke :)

Na spodnji sliki jemo :) slikal pa je kuhar.. o ta kuhar kuha tko dobro.. na krožnikih so fajitas in patacones.. mooo!!! ena izmed mojih najljubših jedi!!!

Z leve proti desni: Priscilla, Diego (njen fant), Tamara (hčerka od Prisc) in Ana (hči od moje mame in tatu)

Z Luisom sva veliko prespala, nekaj jedla, bila na plaži, jaz sem poskušala najst kako školjko, plesali.. u ja.. marija, skoraj bi pozabla. PRav res lepo je bilo it plesat malo samo mene je na momente zvilo in skoraj šlo na jok, ker sem se začela zavedat, da bom kmalu morala it. .. Plesali smo salso :)

En dan pa smo vsi našteti zgoraj in še ene par ljudi šli k Neli na piknik. Ta ženska ima bajto to.. spodnjo.. in je prav res lepo fajn tam in ta piknik je bil tak, da jaz nisem mogla jest nič. Ma prou nič.

Tisto belo na sliki je bazen..

Razlog, zakaj nisem mogla jest nič je ta.. Ma kaj čem pisat, če bi vi zbrano brali moj blog, bi zdej že vedli, da mi naredi SUPER slabo, če jem ali rakce ali take rakone (slika spodaj). Tako sem se nasitila s pitjem kokakole in s kanček pive v cocacoli. Nela mi je sicer spekla ene mastne rebrce.. ma.. Ben, pej drugič ne. Torej edina hrana so bile školjke, rakci in tej veliki raki.. skratka vse, česar ne jem :-|

Nazaj v San Jose smo šli vsi skupaj in potem je mene čakalo samo še 3 dni bivanja v Kostariki. Dneve sem izkoristila za nakupe (kavbojke za velikos moje riti. in niti ne nosim ta zadnje številke :) ) Torej cunje (itak, sej sem ženska) in kafe. Kafe sem kupila donde mi dillers. To so tisti, ki meni prodajo sadje in zelenjavo. Vam povem, da je najbolje kupovat od tistih, ki so tako na ulici. Najboljše cene dobiš ;)

Stric na levi prodaja platane

In, ko smo se vsi vozili iz Tamarindonta, so začeli govorito o "Pollo al bombillo", kar bi bilo .... pollo = piščanec, bombillo (beri bombijo) = žarnica. Razlagali so mi to sofisticirano tehniko :) Rekli so, da je ta najbujši, če je piščanc pod bombijotom ene 3-4 urce, ker se baje škorja glih prou naredi in seveda ti piščanci so ful fino začinjeni. "Mah," boste rekli, da je "kar neki.." .. Ma vam rečem,d a ni kar neki in je res dobro ;)

(spodnja slika).. To je bil moj zadnji sprehod po San Josejo in .. ma daj.. ma lahko bi me bilo sram, da se nikoli nisem sprehodila do konca te ulice, kjer je cerkev. Ben, pej drugič ne :) Ta ulica je značilna tudi po tem, da so tu večinoma ljudje iz Nikaragve.

Ko sem končala s sprehodom, sem odšla "domov", se stuširala, zrihtala in šla v šolo. Pred meseci sem hodila z mamo od Luisa, gospo Violeto, v večerno šolo (osnovna šola za odrasle) in tisti dan (sreda, 21.7.) sem šla do šole direkt noter v razred in.. bili so prijetno presenečeni, da so me videli :) Milagro (ženska, ki je na sredini.. ma ne na stolu.. tista, ki ima obraz na pol zakrit za ta drugo gospo), mi je napisala pisemce, tako kot je to naredila prvi dan, ko sem prišla v šolo. Ona ima že malo hčerkico. Milagro si res ful ful prizadeva, da bi se čim več naučila. Pravi, da sem ji vzor, ker si kar tako upam it v države, kjer ne govorim jezika in se potem povrh vsega še naučim govoriti. Ta starejša gospa pa je enkrat rekla, da komaj čaka, da bo znala dobro pisat, ker bo tako lahko napisala ljubezensko pismo. .. Vsi so tudi bili presenečeni, ker ko sem še hodila z njimi v šolo, španščine skoraj da nisem govorila, sedaj pa sem jim na veliko kaj razlagala in imela debato :)

Zvečer (ta dan) je Luis pripravil večerjo in drugi dan zjutraj smo odšli na pot via letališče.. zjutraj. Na poti, na cesti pred San Josejem so prodajali kokadas.. tiste fine "piškotke" iz kokosa!!! Tako sem kupila eno škatlco piškotkov in to jedla za "zajtrk" ob čaju.. v avtu.. Prispeli smo na letališče in.. ma čutila sem se prou pogumno in sem že mislila, da ne bo treba močit oči ma... ko je konkretno prišel čas, ko je Luis moral it... Uf... Ko sva bila še v San Joseju (en dan prej), mi je podaril šalco in obesek in v šalci je bil listek in gor je bilo neki napisano ma nisem smela prebrat. Rekel je, da lahko to berem šele na letalu.. Joj, nisem vedla a, al je pozitivno al negativno. Ma kej veš, vse mi je šlo po glavi tudi to, da me pušča :) Smotka jaz! M sme ga kar prašala, če je kej tazga slučajno, pa je tudi on rekel, da sem smotka :)

Na letalu sem pa končno prebrala tisti listek in... Kaj naj rečem.. še dobro, da sem imela robčke s sabo...

Ko je letalo začelo vzletat, sem imela čuden občutek.. kot da odhajam iz dežele, ki je moj dom, kot da se od nje poslavljam, ampak ne za vedno, kot da je bolj en "se vidimo hmali" kot pa "adijo".

Prestepoila sem v Orlandotu in tam hmali zamudila letalo. Uffa, že v drugo. Tam mi res skoraj vedno uteče letalo, ma ne po moji krivdi.. kej, če so te vezave letov naštimane tako, da maš "par minutk" za it do druzga letala.. ma, dokler je beseda "skoraj uteče", je že ok, če pa bi bilo, da mi vedno uteče v orlandotu, bi bla pej druga štorja.

Na avionu za v NYC sem bila pri oknu, tako kot na prejšnjem avionu in ko smo pristajali, sem lahko lepo videla Manhattan in vse lučke okrog njega. Kolk je lepo to mesto...

Prispela sem v četrtek zvečer. Imela sem fuul težke reči s sabo in ful kosov prtljage. Itak.. vsa tista mivka, školjke in nove cunje.. :) aja, pa čevlji tudi ;) Tako da sem iz letališča JFK vzela taxi do bloka od Rafa in taxist je bil cel zaskrbljen, da mi bo mogel pomagat nosit. Ma, poklicali smo Rafa in tako je on prišel pod blok in mi pomagal nosit.

Kufri... ker sem imela ful reči in nisem tela kupovat nove prave potovalke, sem kupila tako boršo iz.. ma kaj jaz vem kak material.. ma tako poceni za tipo 1 evro. In... ko sem prišla v NYC, je tista borša bla cela polepljena z lepilnim trakom. Torej.. kaj smo se naučili.. najprej to, da če te prijateljica praša, če ti kej nese domov, ji moreš dat za nest domov, tudi če se ti zdi, da boš vso tisto kramo, cunje, šwlne rabla. Drugič.. da ne moreš filat do onemoglosti kufrov, še posebej ne unih iz une pletene plastike tenke ku ena najlon vrečka. Tretje.. ma lahko si drugič vzamem tudi manj reči s sabo :) Ma ben, jaz vem, da bom drugič prinesla s sabo skoraj vse, kar imam rada za oblečt in obut in verjetno zdej to pomeni, da bom šla na pot s kar nekaj potovalkami :) Jao Jao :)

Tako sem se odpravila po mestu po Canal street iskat potovalko, ki bi lahko šla komot na avion kot ročna prtljaga - namreč že tako sem imela 2 kufra polna nabasana in še miljon vrečk na okoli, ki jih je bilo potrebno spravit v kako večjo boršo.

Little Italy

Union Square.. um.. v bistvu slikam iz Union Square proti ulici.. ma ku je meni leto tu... Paše knjigarna je zraven in tam sem že pozimi prebila kar nekaj ur in prav tako ta bot. Ma tokrat nisem šla na področje psihologije in medosebnih odnosov, ampak na predel "ustvarjajmo" :) In ene pametne reči iz knjig sem tudi poslikala s fotoaparatom, ker se mi je zdelo nesmiselno kupovat knjigo.. ma ne zaradi druzga, ma sem mela že tolko prtljage in vsaka reč bi bila odveč, tako da šopinga ni bilo nič. Oz, kupila sem samo eno tisto termo šalco, ki jo američani nosijo povsod - na prehod, v službo,.. kamorkoli..

Oba kufra (rdeč in moder) sta bila super polna.. hm.. in ta reč tu na levi strani - ruzak in ta črno z rdečo črto (ta nova ročna prtljaga).. no, tja notri jebilo treba zbasat vse tisto tam okoli v vrečkah + še vse tisto, kar je povzročalo preveliko težo.. in.. tega je bilo precej in.. glih tako sem morala doplačat za preveč težko potovalko, ampak nisem tela plačevat 2 pretežkih in tudi če bi blačala še eno overweight potovalko, ne bi mogla vse zbasat notri... :)

V NYC je ful lepo poleti.. pozimi ne mi hodit, ker je mraz, piha veter in so kratki dnevi. Nimaš volje bi niti zunaj, ker je tako mraz.. poletje pa.. oh.. nimaš volje it domov :)

Coney Island.. waw!! tam sem prej bila samo pozimi in poleti, waw!! ful ljudi, skoz dogaja, luna park je odprt, muzika, folk, ki pleše zunaj, kar tam ob plaži.. ZA tiste, ki ne poznate Coney Island.. to je predel v Brooklyn-u (nyc), ki ima plažo. Kar nekaj filmov je bilo posnetih tu. Pa plaža.. ben, niso to kaki bahami ne, ma je glih tako fajn :) Plaža je plaža in morje je morje, pa čeprav ni priporočljivo za otroke in nosečnice jest ribe iz te vode :)

Zgleda, da cel nyc (temna polt) hodi sem na morje. Ta dan je bila sobota in.. pogeljte to, kolk ljudi je v vodi.. in jaz sem mislila, da je gužva pri nas :) hahaha :) Sam zanimivo je to, da nihče ne gre bolj daleč, kjer bi se dejansko dalo plavat. Hm.. mislim, da je to zato, ker skori noben ne zna plavat. In.. dobila sem eno asociacijo.. ma se spomnete filma titanik, ko se je potapljal in je bilo ogromno ljudi v vodi??? No, nekako tako je tu. Človek pri človeku in vsi nekako čofotajo.

Ma kar mi ni bilo všeč je to, da je vse polno smeti... na plaži in v vodi.. jao, tisti stiroporasti krožniki, pa kake vrečke, plastične flaške.. no.. sej na spodnji sliki je videt...

Z Rafom sva šla v Lunapark :) ma se nismo nič vozili, smo pej dosti jedli :) ma ker sva kao oba na dieti, sva jedla več al manj samo meso :)

Nedelja.. Ker se ob nedeljah spodobi, da se gre k maši, sem to naredila tudi jaz. Poklicala sem Mike-ta, ki sem ga psoznala v Mehiki (2 američana) in ker se mi je že takrat ponudil, da ko bom v NYC, naj ga pokličem, da mi kar razkaže, sem priliko izkoristila in tako sva šla k maši. Gospel church! WAW WAW WAW! Petje, solze, veselje, ploskanje!!! Ma kaj naj dodam še?

Da malo opišem.. "zbor" oz ljudje na odru pojejo, hkrati pa se projecira besedilo pesmi tudi na platnu. Muzika in način petja je energičen in ti da ful ful moči. Ljudje, ki sedijo (ne morem rečt temu publika, ma tudi bolj primer primerne besede zdej ne najdem), .. no eni so imeli tamburin, eni bombne in so zraven kar igrali po svoje. Ogromno pozitivne energije!! Teta - ma sej jo je videt na slike.. na levi strani.. jo je videt v obraz in ima belo srajco, gospa temne polti.. no, ona je imel škatlo robčkov v roki in če je kdo rabil, si je vzel robček.. zakaj?? ker se je govorilo tudi o takih stvareh, ki so se te lahko dotaknile.. Ena izmed teh zgodb je bila... Začeli so govoriti o potresu v Haitiju, ki je bil konec januarja letos. Govorilo se je o eni mali punčki, ki je bila pod ruševinami 4 dni, poleg nje pa je bila cela družina.. mrtva.. povedali so, da je ta punčka bila v bolnici in da je z njo sedaj ok. Povedali so, da je ta punčka tu z nami danes.. Poklicali so jo na oder (mislim, da more imet kake 4 leta). Lušna lepa punčka v beli oblekci in belih čevelčkih.. Moški in ženska sta govorila o njej in ko so bili vsi 3 na odru, je on ponosno rekel "Sedaj je en teden, kar sva tudi uradno midva njena starša" Eeeee.. takrat je teta z robčki imela kar nekaj dela.. in seveda, tudi meni je prišla solzica..

In še nekaj mi je ostalo vtisnjeno v spominu... Pastor (nimajo prav duhovnika.. oni imajo normalno družine) je govoril o "Don't let the same dog bite you twice." HA, a ni zanimivo.. pri nas se pravi, da ko te en udari, mu moreš dat še drugo lice. ... Vzdušje je bilo nabito z energijo in življenjsko močjo. Pravil je z vsemi čustvi in na momente je bil vpleten tudi kak štos :) in pravil je, da če imaš sanje, moraš moliti, verjeti v sanje, ne pustiti nikomur, da bi ti te sanje vzel, ampak da to ni dovolj. Poudarjal je, da moraš za svoje načrte, sanje, cilje bit pripravljen delati in dati vse od sebe!

Mogoče bo sedaj lahko kdo užaljen, ko bom to napisala.. ma meni so mi naše maše dolgočasne in prav nič kaj me ne spodbujajo k ničemer ku to, da morem bit pokorna in ponižna. JEpa tudi res to, da nisem bila pri ne vem kolkih mašah, ma nimam niti interesa it, ker mi niti ena do sedaj ni dala vtisa in pustila želje, da bi se vrnila. Tam pa, v gospel church, sem dobila željo, da bi še šla in vse skupaj je trajalo 3 ure! 3 ure! in nisem se dolgočasila nič!! Eni veste, kolk je meni težko sedet (no, tam se bolj malo sedi :) ) oz bit na ene kraju in ne postat utrujena od biti tam.. Ej, če bom še kdaj dalj časa v ZDA, bom sigurno hodila ob nedeljah na te funkcije, kot jim oni rečejo.

Počasi je v nedeljo prišel čas odhoda.. na letališču sem bila kar nekaj časa.. avion je imel zamudo, v Londonu sem morala se peljat na drugo letališče in spet imet "težavice" s prekladanjem prtljage, ki je lepo šla skozi JFK (newyorško letališče) .. ma mi je uspelo vse lepo preložit in tako sem imela samo tisto dodatno plačilo, ker je bila pretežka potovalka.. se mi je pa zelo bližalo še eno plačilo in sicer za dodatno prtljago. Ma, ker je Ana že cel ekspert za prekladanje cunj, čevljev in drugih reči, smo vse zrihtali in celo imeli eno veliko plastično večko za na letalo, kjer je bilo vse odvečno iz ene ročne prtljage - Torej, kaj sem se še naučila?? Vedno imej s sabo eno ogromno najlon vrečko, ker nikoli ne veš, kdaj jo boš rabil. ;)

Ko sem prispela na Benetke, sem dobila vso prtljago!!! Super, ma kaj češ boljšega :) in ko so se vrata odprla, da grem ven, je bilo pri ograji cel kup ljudi, ki je strmelo v vrata in gledalo, če morda vidijo koga od njihovih. Počutila sem se kot VIP :) in tam, tam je bil Marko, ki me je prišel iskat. Ful lepo :) ma takoj, ko sem izstopila iz letališča, sem se začela jokat, nekontrolirano in sploh mi ni bilo jasno, zakaj. Od sreče? Žalosti? Ne vem...

Sedaj pa sem se počasi aklimatizirala, ampak mi je vseeno vse še čudno tukaj. Kulturni šok je precej velik in še vedno traja. Ampak, sem pozitivna in polna idej in izzivov :)