Akcija!

Ta teden, ki je za menoj, je bil naporen in enostavno super. Salsa, Salsa, Salsa, Bachata in še enkrat Salsa. .. sam to je res kot ena zasvojenost. Žurke so enostavno super. Ljudje so dobre volje, večinoma vsi nasmejani, nihče ni preveč opit (kar je na slovenskih žurkah redek pojav).

Poleg ponedeljkove in sredine salse, ki sta itak super žurki, se je še nekaj zgodilo v četrtek dopoldan.. in sicer.. ko sem se odpravila iz Ljubljane, sem pobrala še eno punco (preko prevozov) in jo peljala do Unca. Seveda izstopila sem iz avtoceste, jo odložila in šla spet na avtocesto in.. ko sem se vozila, sem imela tak slab filing, da nameso proti Postojni, vozim spet proti Ljubljani. Kar nekako sem upala, da me občutek vara... ampak.. ko sem pred seboj zagledala počivališče Lom, sem dobila potrditev, da sem ga pošteno zaježkala. .. Ben, kaj čmo.. cajta je bilo še dovolj, tako da sem izstopila v Logatcu in ponovno vstopila, tokrat v pravo smer. Ma.. kolk sem se sama sebi zdela smešna... Ma ben :) Ni kaj..

Zvečer pa... sta bila pri meni najavljena 2 couchsurferja iz Švice.

Drrrriiiinnnn... ura je bila čez 22 in javila sem se.. in evo, sta prišla. Peš sta hodila iz postaje iz stare Gorice do mojega bloka. Halo?! Vsaj enih 5 km .. sej ne da je to dosti, ampak če upoštevaš še vse prehojene kilometre od celega dneva.. no.. ok, važno, da jima je uspelo. Adrian in Lucas in iz Švice, oba jadralna padaljca. Med tem, ko sta se razkomotila, sem jim pripravila pašto. .. debatirali smo o vsem možnem in pogovor je nanesel na Adrianovo nesrečo z zmajem.. halo.. še dobro, da je tip še živ in to, da hodi, je cel čudež. Pokazal je nogo in.. aa... kake brazgotine.. Ma.. pustmo to.. z Lucasom sva govorila tudi po špansko. On jen poleg ostalih držav prepotoval tudi srednjo ameriko in s tem tudi Panamo in itak, šel je na otoke San Blas. In.. tam je več kot 350 otočkov in.. ko sva se pogovarjala, sva ugotovila, da sva oba bila na tistem malem otočku, Isla del Perro, kjer zelo blizu otočka na dnu morja počiva ladja.. čudovito za se potapljat (tudi samo z masko).. Kolk je zanimivo, ko sem z enimi ljudmi, ki jih ne poznaš od prej, pogovarjaš o krajih na drugem koncu sveta, ki si jih obiskal, ki so skupni.. o kulturah, o templjih, o hrani, jeziku, raznih dobrih izkušnjah.. neprecenljivo! Ne da se z besedamo opisati.

Adrian, jaz in Lucas

V petek zjutraj smo naredili zajtrk, spili vsak po dva čaja in šli na pot. Z mano sta se peljala do Postojne, kjer sta naprej štopala. njihov končni cilj je Turčija. Namen pa imata vso pot štopat.

Petek se je potem nadaljeval super. V šoli je blo kul, potem še španščina in via Ljubljana. Odlična večerja pri Tomažu in potem počasi priprave za na salso.. ja vem.. sem že monotona s to salso, ampak.. To je ena izmed najboljših zasvojenosti ;) .. dobili sva se z Alenko in šli v SEM. Ej.. ma če bi jz vedla, kako je fajn na teh slasa žurih, ne bi toliko časa čakala, da bi s tem začela! :)

Ko sva prišli v sem-a, ni nihče še plesal. večina jih je sedela in čakala, da kdo začne. Ravno o tem sva se pogovarjala z Erikom. Starejši gospod, ki je v salsi in drugi latino plesih 100% notri. Zakon je, legenda! Jaz sem mu rekla, da meni ni problem plesat, če nihče ne pleše.. in tako sva enih 5 pesmi plesala na praznem plesišču :) prav super je blo imet toliko prostora! :) Počasi Počasi se je prostor začel polniti.. AKCIJA! .. podrobnosti ne bom opisovala.. blo je enostavno super. 

Da se ne bom spet spuščala v detajle in se ponavljala.. soboto je bila tudi fajn, nedelja pa tudi in bolj na izi. 

Sedaj pa je pred menoj nov teden, spet poln novih izzivov in korakov pri salsi :) 

Začelo se je že dolgo nazaj...

Ko sem bila še čisto mala punčka.. e.. tistih.. ahm.. ne vem kolk let nazaj že.. ma bila sem stara pomojem 4-5 let, me je moj stric, mlajši brat od mojga tatu, začel učit igrat kitaro. Spomnem se, kako mi ni uspelo pritisnit ta pravi prst na ta pravo struno in kako sem imela premajhno rokco, da bi sploh karkoli lahko naredila. .. skupaj sva pela, igrala in.. moje privat inštrukcije so se žal zelo hitro končale, ker je moj učitelj dobil punco.. Ah... Tako se moj talent ni moger razvijati vse do danes :) ko sem se en dan odločila, da bom pa poskusla se kaj naučit. .. Ker nisem vedla, al mi bo všeč igrat kitaro ali ne in mogoče je lahko to le trenutna muha, sem se odločila, da grem na lov za kitaro. Tako mi jo Seba zrihtal kitaro od prijatelja. In... 

skoraj takoj, ko sva z Markotom prišla do Sebota, mi jo je predal in takoj sem ponosno pokazala, kako jz znam že prvih 5 brenkanj od Nothing else maters. Ma... takoj sem tudi dobila nazaj, da sploh ne gre tako :) Tako da si je majster Seba vzel en piko cajta in mi pokazal, kako gre prav. In... Med tem ko sta Marko in Seba gledala dirko moto GP, sme jaz pridno vadila ;)

 Seba & Marko vneto sledita dirki, med ko sem jim jaz lomila škatle (tako se pri nas reče, če malo motiš)

s poskusom igranja akordov in poskusa igranja nothing esle maters.

Rezultat.. tudi če nisem ne vem koliko časa igrala, me danes bolijo blazinice levih prstov. In.. ni važno :) Še nohte skrajšat, pa bo :) prav fajn mi je, da sem končno začela :) Juppy!!! :)

Navodila za uporabo

Vsi se boste strinjali s tem, da smo ženske bolj komplicirana bitja kot pa moški. Enkrat sem videla en video na youtube, ki je razlagal to razliko v možganih. Najprej so bili opisani moški možgani. Pripovedovalec je imel model glave na mizi in je rekel.. ko moški misli na nogomet, je to tako, kot da bi vzeli ven škatlo z napisom nogomet, ostale škatle pa ne obstajajo. Ko bi moški pomislil na.. ahm.. pustmo stat kaj, bi bila samo tista škatla v centru pozornosti.. in nič drugega. Torej.. ena misel - ena tema na enkrat. .. Ko pa je pripovedovalec začel razlagati o ženskih možganih.. joj.. se je vse začelo iskrit. Rekel je, da model s škatlami na deluje, ker ženska ne more mislit ali pa delat samo eno stvar na enkrat.
dejmo rečt.. da se vsaj meni zdi.. da je moški svet bolj enostaven.. in da je za vas veliko težje nas razumet, kot pa nam vas. Ma kaj čmo.. tako je :)

OK.. nisem tela pisat o tem, ampak o nečem drugem in sicer.. Tipi.. sej veste, da ko je ženska vidno slabe volje ali  žalostna in jo vprašate, kaj je narobe.. ja, kaj bo rekla.. itak, da je vse ok oz da ni nič narobe. Bull shit! Ma itak je brez veze, da drezate, ker itak ne morete štekat. Če je to vaša partnerica, bodite pozorni, kdaj je take volje.. če se to dogaja vsak mesec ob pribižno istem cajtu, je to mogoče hormonsko neravnovesje, ker prihajajo dnevi "out of service". Zato, dragi moji.. bodite strpni do vaših princes. Tudi ko vam joče in vam zagotavlja, da ste kreten, ki nič ne šteka, jo vi objamite in preslišite tiste besede.. takrat ženska ne rabi, da ji kdo nazaj teži, kolk bluzi in naklada.. takrat potrebuje samo nekoga, ki ji reče, da bo vse ok, da jo poboža, da je še vedno lepa in da jo nekdo ima rad in da bo vse minilo, kljub temu, da vam izreče vse živo... No.. to so preprosta navodila za uporabo. Pa še to.. če imate tako pupo, ki skuha, počisti in pere (to nikoli ne bi bila jaz.. halo... da bom še samo stregla nekomu).. no, če imate tako skrbno punco, vedite, da kar počne, ni prav nič samoumevno in da če boste kdaj ponudili pomoč, ne boste prav nič manj moški kot sicer ;) Ravno nasprotno. Za njo boste superman ;)

Ženske pa.. pa dejte svojim bejbotom povedat, kaj vam fali. Ženska lahko žensko razume, tudi če ji ne pove razloga.. tip si pa težko predstavlja, kaj je npr. pms. Tako da.. dajte svojemu izbrancu "navodila za uporabo" ;) Bo lažje obema ;)

Patacones y quesadillas

Petek, kak dan več kot 1 teden nazaj... Preden sem se peljala v Postojno, sem šla do stare Gorice na železniško in.. James je že čakal. V roki je imel vrečko in notri.... PLATANO!!! Tako kot je bilo že prej zmenjeno, je od takrat, ko sem jaz šla v šolo pa do krožka španščine on sam malo pohajal po Postojni.. 16h ura se je bližala in James je že čakal pred šolo. Šla sem ga iskat in šli smo kar v kuhinjo, da bi pripravili.. takrat pa so kar počasi začeli prihajat člani moje ekipe :) 

V sredo so že imeli možnost polsušat nekoga, ki je nativo špansko govoreč.. ampak Pancho govori tudi slovensko.. James pa... špansko in italijansko. Nekako so se morali ti moji znajst in nekako skomunicirat z njim. Najbolj pogumna je bila Katarina. Ostali so tudi nekaj poskušali, ma so se bolj po slovensko menili med sabo. Aaa... kaj češ :) Vem, kako je, ko ne štekaš jezika.. ma tudi takrat, če kaj rabiš, se moreš znat sporazumet.. no, sej je tudi njim uspelo :)

O ja, da ne pozabim.. James je Kolumbijec, doma iz enega malega otočka na Karibih.. San Andres, Providencia. V Italiji živi že približno 6 mesecev in pravi, da mu okolica ni najbolj naklonjena.. Ma.. sej vem, kako je tam.. Na tistem področju je precej rasizma in faš... Ma pustmo stat to...

V glavnem, kuhali smo, se imeli fajn in plesali :) 

Katarina pleše salso s Jamesom

 Še jaz z Jamesom

 Šefa kuhinje v akciji

 Patacones v izdelavi

Kolk sem jaz te pataconese pogrešala.. sej niso nič posebnega.. ampak.. mmmmm... Samo da vidim to hrano, kaj šele, ko sem jo spet okušala.. Kot da bi bila tam.. Ko čutna zaznava prebudi spomin... Spomin na tiste kraje, ljudi, morje, prijatelje.. preživele trenutke.. lepo lepo lepo.. 

Kako naredimo patacones: platano olupiš, razrežeš na kose. Te kose cvreš. ko se zmehčajo, jih pobereš ven, in speštaš in to daš še 1x cvret. ... Ja, samo cvrtje.. sam je fino ;)

Ko smo šli skozi vrata, so minile že 2 uri pa pol.. Aaaa.. kolk gre hitro cajt, ko se imaš fajn!... Tako smo se vsi razšli, jaz pa sem Jamesa peljala še v Ljubljano na en sprehod. Itak, parkirala sem kot vedno v Trnovem in potem via peš do Prešerca. Usedla sva se pri spomeniku in se pogovarjala o različnih stvareh. Vse polno ljudi je bilo kot vedno. Ljudje so hodili, eni so se ustavljali in klepetali drugi pili, jedli.. karkoli.. Potem pa.. Rekel je, da je prvič, od kar je prišel iz Kolumbije, na kraju, kjer se počuti kot doma. Kjer so ljudje še zvečer zunaj, se družijo. Rekel je, da je tako tudi v Kolumbiji.. verjamem.. povsod v latino, kjer sem bila, se ljudje družijo zunaj na ulici ali v parkih. Rekel je, da je tam, kjer sedaj živi, vse "brez življenjanj" na ulici. Nikjer ni nikogar.. Rekel je, da se počuti srečnega in da je vesel, da sem ga vzela s sabo v šolo in da sva potem šla še v Ljubljano.

... Meni se ni zdelo nič takega, kar sem naredila.. njemu pa je to ful pomenilo. In rekel je, da se je v šoli imel fajn, tudi če jih ni razumel, da je bilo super.

Lep občutek je, ko veš, da si nekoga razveselil... :)

Premagala sem samo sebe ;)

E, pa je prišel ta dan. Po pravici povedano, si nekaj časa nazaj niti predstavljala nisem, da bom kdaj tekla mali maraton (21km). Nedosegljivo je bilo vse dokler se z Majo nisva dogovorili in tudi prijavili (kar nekaj mesecev nazaj) na mali Kraški maraton, 25.3.2012

Dan se je itak začel z budilko.. kako pa drugače.. in še uro so ponoči menjali, tako da sem v bistvu spala 1 uro manj! Ma ben.. zjutraj sem zrihtala vse une moje ceremonje :) Potem pa via Sežana. Itak sem vedla, da bomo dobili parkirni na super lokaciji.. Namreč, to sem sanja ponoči ;) Potem pa kar takoj prevzet štartno številko :) 1010 .. a ni dobra številka? :)

Tu smo prevzeli štartne številke in.. poleg mene je stala Špela Pretnar tu na tribuni in slikala množico. :)

Potem pa sva se tudi z Majo dobili, šli do enga kafetka, pit, jest (ne me2) in lulat in kakat.. ma kar češ, ni da ni :) hahha :) Sledilo je ogrevanje, strečing in via na štart.. E ja.. GUŽVA! :) Ma nič zato.. adrenalin in dobro vzdušje sta kar naraščala... Nekako smo slišali znak za štart, ma preden smo se mi začeli premikat in šli skozi uni napihljiv rdeč lokec za štart, je šlo mimo ene 3 minute.. potem pa via!!!!!!

Ene prve par kilometrov so vsi kar nekam hitro tekli. Maja je šla naprej, jaz sme pa skušala držat svoj tempo, da se ne bi preveč hitro utrudila. Zdelo se mi je, kot da me vsi prehitevajo.. Ma :) Sem si tudi sama dopovedovala, da to sploh ni pomembno. Halo :) Sej sem šla zase in tečt.. na svojo preizkušnjo ;) In v tem duhu sem tudi tekla naprej. Prvih 6 km je bilo vse v hribček.. Uff.. potem malo spusta in še kar hribček.. In to kar do konca.. skoz nekam navzgor. Ma se je dalo. ..Kasneje, po 10.km sem pa tudi jaz začela prehitevat :) .. ...Ob poti so bile table. Običajno so jih postavili ob značkah za cele km. Spomnim se tiste pri 18.km.. "Ne se čudit razdalji, Bodi ponosen nase al.. čudi se sebi".. ali nekaj podobnega.. ne vem.. ma je bla dobra ;)... Fajn je bilo brat :) Res vzpodbudno! ..aja, zdej vem.. "Ne občuduj razdalje, občuduj sebe."
Ko sta manjkala še 2 km, je bil spet in še vedno hrib. Kar mi ni blo jasno, da kako je to tako možno. No, kakorkoli, hrib je bil za vse in bližali smo se koncu. Kolk je blo fajn, ko si že lahko iz daljave (preko zvočnikov) slišal glas, ki je ob cilju vzpodbujal..O, takrat sem vedla.. zdej sem pa res blizu! .... Še en ovinek.. ljudje so navijali, ploskali in že sem zagledala un rdeč napihljiv lok pred seboj... Kar pospešila sem :) in pritekla na cilj z rokami na vzgor, ker sem danes zase ZMAGALA! ;)

 Maja je prihaja proti cilju (z rdečo majico)

 jaz na cilju :)

Oo.. ma ko sem pritekla, bi še kar tekla :) Mentalno nisem bila utrujena, le kolena so rabla mal se ustavit, sicer pa super in fajn. In evo dokaz, da sva obe z Majčo, po 21km, sveže kot rožce ;)

In še zaslužena malica ;) jota s klobaso

Pa še to.. vsi smo si zaslužili medalijo ;)

Krožek španščine :)

Jaz ne bi bila jaz, če ne bi stvari počela malo drugače, kot je običajno. Tako da se pri krožku učimo z metodo Michela Thomasa z raznimi "dodatki" pri besedišču in tipičnem načinu izražanja v itak moji Kostariki ;) Pura vida!! :) In.. že na začetku sem si mislila, da bomo malo latino muzike spoznali, da se bo plesalo salso in da bomo kuhali. In..  Nekaj se je že uresničilo in tu je dokaz ;) Na obisk je prišeč Panchito :)

Panchito je prijatelj iz Peruja. V Sloveniji je že celo desetletje. Tu uči salso, dela kot DJ, ima animacije,... Vse stranski in polen ene lepe pozitivne energije in powerja. :) Ko plešeš, si kar nafilaš baterije ;)

Več slik o salsa dogodku :)
http://jackofacko.blogspot.com/2012/03/its-salsa-time.html

Besedilo, ki sem gazačela dolgo nazaj in... dokončala danes

Vse preveč je naša sreča odvisna od odobravanja ali ljubezni drugih.. Je tako? .. Ne rečem, da je narobe, ko si zaljubljen in si v oblakcih :) to je kul ;) ampak... govorim o tistem, ko se lahko imaš lepo samo takrat, ko imaš nekoga ob sebi, nekoga, ki te kao ljubi, odobrava. .. Itak je lažje shajat, če imaš nekoga tako ob sebi, ki te polni in vleče naprej.. ampak.. Kaj pa "jaz"? Jaz sem še vedno jaz, ne glede na to, al je tisti nekdo ob meni ali ne. Je tako? Iste lastnosti imam z ali brez tega. V isto službo hodim, iste obleke oblečem, pišem, se smejim, itd itd.. torej? Zakaj je potem sreča tako odvisna od tega, al imaš nekoga ali ne? ... Sigurnost vase? Varnost?... Smo socilana bitja in čisto normalno je, da "iščemo" nekoga.. ampak.. Če to srečo uspeš najti sam, ostane pri tebi, ne glede na to, ali je tista oseba tam zate ali ne. .. Ko to srečo najdeš v sebi.. ja no, čisto normalno je, da imaš kako krizico vmes itak.. sej smo ljudje, ampak.. ko ugotoviš, kako enkratna oseba si in ko se zareš začneš cenit in si rečeš Zakon sem! in to tudi verjameš.. potem si tam, potem je vse lažje, potem se ti začenjajo dogajat lepe stvari tudi brez tiste osebe tam. .. eventuelano pride mimo tudi tista oseba :) ampak, če si sam imaš fajn in če si siguren vase.. E to.. sigurnost vase. Ali se lahko pogledaš v ogledalo in si rečeš.. "wa, kaka bejba" ali pa "kaj je supermen tam v ogledalu" :) karkoli dobrega no? ali si iskreno lahko rečeš to?  Iskreno povedano.. :) .. ko se vidim v špegli (ne goričani berite ogledalo) si prou rečem.. "Ma, če bi bla tip, bi se zapecala! :)" .. ja :) .. Še en test sigurnosti in dajanje vrednosti samemu sebi je... odgovor na vprašanje.. Kaj sem do sedaj že dosegel/a oz kaj znam? Če nimaš kaj našteti.. mhm.. potem se mogoče ne ceniš, ker se ti zdi samoumevno vse tisto, kar si naredil... OK, res, včasih rabimo koga, da nam reče, da določena dejanja niso vsakdanja.. no.. tu je vse tako relativno.. odvisno od človeka do človeka. Meni je bil že cel podvig skuhat joto. Ja.. kaj naj, vedno se mi je zdelo tako težko jo naredit.. da sem jo prvič naredila ene 2 tedna nazaj.. torej pri svojih 29! :) inkaj sem ugotovila.. da sploh ni nič kaj takega jo naredit.
... Tu pri nas v SLO je tako.. kako bi rekla.. glede dajanja vrednosti samemu sebe imamo kar nekaj težavic. Kar vse, kar znamo, je samoumevno in normalno. .. Ko pa sem prvič bila v ZDA.. e.. tam sem vidla, kako so oni ponosni, na vsako malenkost, ki jo vejo, znajo. .. Kdaj sem se prvič začela zavedat, da tisto, kar znam, vem, ni niti tako malo in samoumevno... Bilo je med mojim delom v ZDA, ko sem se prvič pognala na uno stran čez Atlantik... (tu morem zdej napisat, da mi goričani nismo bli včasih tko dobri v angleščini, ker smo vedno gledali italijanski tv. poseldično smo in šeobvladamo italijanščino, angleščino pa.. ma ja.. je blo bolj tako..).. Torej.. pridem jaz v tisti summer camp v zda in.. ugotovim, da ne zastopim skoraj nič, kar mi govorijo.. Ja, padal sem na realna tla.. Šolska angleščina mi ni pomagala ma prou nič! Oni (tako stuff od kampa, kot moje "sodelavke", kot otroci in mladi vkampu) pa so me vedno spodbujali in govorili, kaka carica sem, da sem šla na pot tako, da se naučim angleško in da govorim že svoj jezik in italijansko (takrat španščine na mojem seznamu še ni bilo), da sem prof. matematike (no ja.., meni se to nikoli ni zdelo kaj takega, ma sem opazla, da tam na uni strani si cel car), da sem bila večkrat absolutna državna prvakinja v lokostrelstvu, itd, itd...  Potem sem bila še večja carica, ko sem na koncu bivanja v kampu že govorila normalno in razumela..  Na koncu sem se javno tudi vsem zahvalila za pomoč in ker so mi stali ob strani ves čas.. ene moje "sodelavke" so dobile kar solzice..  .... No, ma kaj sem tela rečt zdej s to štorjo (zgodbo)... Moreš se cenit in se zavedat, da kar si in znaš, ni samoumevno.
Po tej izkušnji sem začela gledati nase drugače. američani se znajo videt uspešni, vejo, kaj znajo.. Pa kaj, če ima kdo kdaj boljše mnenje o sebi, kot je resnica.. pa kaj zato.. bolje tako, kot pa da se podcenjuješ. Sem ne štejem tega, da si "puhn samga sebe."

Prstan, ki ga nosim na desni roki.. Kupila sem si ga sama, po tem, ko so bile vse kljukice iz seznama ciljev za študijsko leto 2005/2006 narejene. Dala sem si tudi nekaj napisat notri.. :) V kar tudi verjamem. ;) Kaj piše? Ne povem :P.. ne bom sem pisala, lahko pa ti prstan pokažem pa si sam/a prebereš ;)
Tisto leto sem sizastavila nekaj ciljev.. taki mal večji so bili: dobiti delo v Parku (kazino) na mestu, kjer bom dnevno na odru z mikrofonom, diplomirat s Prešernovo nagrado za diplomo, dobit delo po diplomi v šoli. To so bili ta glavni cilji za tisto leto. Narejene so bile vse kljukice in odločila sem se, da si kupim prstan in da si noter dam nekaj napisat.. Vsak dan ga nosim in vsak dan me opominja, da si morem zastavit cilje in delat na tem, da jih uresničim. To mi daje moč v sebi in sigurnost... Vedno več kljukic je na seznamu. .. Med temi je tudi skok s padalom, plavanje z delfini, ogled niagarskih slapov,... Kostarika,... No ta.. ta znamenita moja Kostarika.. Od malega sem želela it tja.. pa sploh vedla nisem, kje je. Vse, kar sem vedla o Kostariki je bilo to, da skoraj po vsej njeni obali (pacifik in karibi) prihajajo želve odlagat jajca. No.. ni mi še uspelo tega videt, ma en dan mi bo. In.. ko sem tam bila, sem pobirala školjke in.. našla tudi take male ostanke školjkic, ki imajo luknjico in evo.. tisti bel obesek na črni vrvici, ki ga imam skoraj vedno na sebi, je ostanek školjke iz plaže La langosta v moji Kosti... Če je prstan simbol tega, da lahko dosežem, kar si zadam, mi ta školjkica simbolizira to, da so sanje uresničljive.


Sem se kar razpisala in zašla iz začetne misli.. kot vedno.. :) Ma kaj čem, taka sem.. sto misli na enkrat po glavi.
Moji sporočili tega pisanja sta:

Če najdeš srečo v sebi, jo lahko ohraniš in deliš z drugimi.

Če želiš izstopati iz povprečja, moreš početi stvari, ki jih povprečje ni pripravljeno narediti. 

(seveda tu so mišljene dobre stvari)