Patacones y quesadillas

Petek, kak dan več kot 1 teden nazaj... Preden sem se peljala v Postojno, sem šla do stare Gorice na železniško in.. James je že čakal. V roki je imel vrečko in notri.... PLATANO!!! Tako kot je bilo že prej zmenjeno, je od takrat, ko sem jaz šla v šolo pa do krožka španščine on sam malo pohajal po Postojni.. 16h ura se je bližala in James je že čakal pred šolo. Šla sem ga iskat in šli smo kar v kuhinjo, da bi pripravili.. takrat pa so kar počasi začeli prihajat člani moje ekipe :) 

V sredo so že imeli možnost polsušat nekoga, ki je nativo špansko govoreč.. ampak Pancho govori tudi slovensko.. James pa... špansko in italijansko. Nekako so se morali ti moji znajst in nekako skomunicirat z njim. Najbolj pogumna je bila Katarina. Ostali so tudi nekaj poskušali, ma so se bolj po slovensko menili med sabo. Aaa... kaj češ :) Vem, kako je, ko ne štekaš jezika.. ma tudi takrat, če kaj rabiš, se moreš znat sporazumet.. no, sej je tudi njim uspelo :)

O ja, da ne pozabim.. James je Kolumbijec, doma iz enega malega otočka na Karibih.. San Andres, Providencia. V Italiji živi že približno 6 mesecev in pravi, da mu okolica ni najbolj naklonjena.. Ma.. sej vem, kako je tam.. Na tistem področju je precej rasizma in faš... Ma pustmo stat to...

V glavnem, kuhali smo, se imeli fajn in plesali :) 

Katarina pleše salso s Jamesom

 Še jaz z Jamesom

 Šefa kuhinje v akciji

 Patacones v izdelavi

Kolk sem jaz te pataconese pogrešala.. sej niso nič posebnega.. ampak.. mmmmm... Samo da vidim to hrano, kaj šele, ko sem jo spet okušala.. Kot da bi bila tam.. Ko čutna zaznava prebudi spomin... Spomin na tiste kraje, ljudi, morje, prijatelje.. preživele trenutke.. lepo lepo lepo.. 

Kako naredimo patacones: platano olupiš, razrežeš na kose. Te kose cvreš. ko se zmehčajo, jih pobereš ven, in speštaš in to daš še 1x cvret. ... Ja, samo cvrtje.. sam je fino ;)

Ko smo šli skozi vrata, so minile že 2 uri pa pol.. Aaaa.. kolk gre hitro cajt, ko se imaš fajn!... Tako smo se vsi razšli, jaz pa sem Jamesa peljala še v Ljubljano na en sprehod. Itak, parkirala sem kot vedno v Trnovem in potem via peš do Prešerca. Usedla sva se pri spomeniku in se pogovarjala o različnih stvareh. Vse polno ljudi je bilo kot vedno. Ljudje so hodili, eni so se ustavljali in klepetali drugi pili, jedli.. karkoli.. Potem pa.. Rekel je, da je prvič, od kar je prišel iz Kolumbije, na kraju, kjer se počuti kot doma. Kjer so ljudje še zvečer zunaj, se družijo. Rekel je, da je tako tudi v Kolumbiji.. verjamem.. povsod v latino, kjer sem bila, se ljudje družijo zunaj na ulici ali v parkih. Rekel je, da je tam, kjer sedaj živi, vse "brez življenjanj" na ulici. Nikjer ni nikogar.. Rekel je, da se počuti srečnega in da je vesel, da sem ga vzela s sabo v šolo in da sva potem šla še v Ljubljano.

... Meni se ni zdelo nič takega, kar sem naredila.. njemu pa je to ful pomenilo. In rekel je, da se je v šoli imel fajn, tudi če jih ni razumel, da je bilo super.

Lep občutek je, ko veš, da si nekoga razveselil... :)