Monday, July 23, 2012

Misija VALIGIA (beri kufer, potovalka)


Prvič v življenju, da se mi ni pretirano mudilo s štimanjem valigie. In ko sem jo prvič
dala na vago (tehtnico), je kazalo 18kg. Uuuuu, še 5kg lufta. Pohvalno :) ponavadi je bilo
prvo tehtanje eno veliko razočaranje.. pretežek kufer in selekcija materiala. Sedaj pa..
presenetljivo.. potem sem si rekla, da vzamem še ene čevlje več, še kako oblekco več in notri
je še buteljka vina za Judy, pa kosmiči.. ja kosmiči.. to je cel projekt v zda dobit ene pametne
kosmiče, ki bi bili manj sladki kot sladoled.. zato sem kar vzela s sabo.. in ko sem dala notri
še kozmetiko in vse tiste ženske nepogrešljive zadevice (Halo! Ne tisto!) .. sem mislila na lak,
aceton itd.. je vaga pokazala 23! Ups..... ene čevlje ven in je blo. Aa! Kolk težko, za tovorit iz
5.štuka dol ... zakaj že nimamo dvigala? No.. in spet sem si rekla.. naslednjič največ 16kg s
sabo! Ma.. :) vedno ista štorja :)

Alora, večino časa sem na letih prespala, prav tako prespala vseprigrizke in skorajda še
kosilo.. ma ku sm bla lačna.... aaa.... Na ta zadnjem letu (London – Montreal), sem imela
čas za spat, jest in pisat. Ja.. na teh več urnih letih imam vedno cele prebliske. Možno da
zato, ker sicer si nikoli ne vzamem toliko časa, da bi bila sam s sabo, da bi kaj brala, pisala,
razmišljala.. tako da.. ja, plani za 1 leto naprej, se pri meni vedno rojevajo na 3+ urnih letih.

No.. pa sem le prispela v Kanado. Na Customs.. kako se že reče.. mhm.. carina? No tam so
me prašali spet podobna vprašanja, kot kadar prideš v zda in.. e, že sem bila čez, še malo
hodila in šla po valigio (kufer).. čakam in čakam in čakam.. in nikjer ni blo mojga.. ma k sreči
je prispela tudi moja rdeča valigia. Nekateri sopotniki so mi začeli razlagat (ne vem kaj) v
francoščini.. jaz pa sem jim v odgovor dala samo začuden pogled in mojo levo obrvo navzgor.

Ko se je bližal čas, ko naj bi Judy prišla pome, sem šla iz letališča ven in gledala, kdaj bo
prišla mimo zelena honda civic... in.... Evo!!!! Po 2 letih sva se spet videli! Po Kostariki
se nisva več potem in že lani sva se menili, da bi jaz prišla do nje, med tem, ko sem bila
v zda.. ma ni uspelo. In tako... kot je rekla ena punca, ki sem jo spoznala na enem izmed
potovanj... »Travelers always meet again somewhere.« In res je tako.

Ta dan nisva počeli nič posebnega.. na izi.. v petek pa.. Judy je šla delat, jaz pa s kolesom v
center. Am... tu imaš prav posebej parkirne »place« za kolesa ;)


Ko sem parkirala, sem si prav zapisala, na križišču katerih ulic je kolo.. nikoli ne veš.. gvišno,
je gvišno.
Hodila sem po ulici in prišla direkt na dogajanje – namreč tu je sedaj festival komedije.. ma
kaj mi pomaga, ko nič ne razumem.. ampak... ni samo govorjena komedija, ampak tudi samo
akcija in pa ples in muzika in itak.. hrana na ulici :) mmmmm :)





Z Judy sva se dobili za kosilo, šli malo okoli hodit in evo, že je šla nazaj, jaz pa po svoje..
itak.. kaj naj..ko je tolko trgovin.. itak se nisem mogla upret in evo, že sem imela nakupovalno
vrečko v roki :)



Drugače pa sem mi Montreal zdi tako, kot bi bila v zda. Tudi glede jezika.. kar nekaj je
američanov iz zda tu, tkao da slišiš kar disti tisti ameriški naglas pri angleščini.. (ampak..
francoščina pa.. ah.. težka.. čeprav nekaj poskušam.. )





Domov sem prišla pred Judy in to kar z dvema vrečkam. Shoping (cunje in torbica) in pa
hrana. Tako sem še preden, je prišla ona domov, jaz naredila večerjo. ;) Bravo jaz, tako, a
sorpresa. In presenečenje je uspelo.
Za po večerji sva imeli cel plan, da greva ven plesat.. ma.. obe utrujeni, so se nama oči kar
začele zapirati.. tako da sva šli nina nana.

No comments: