Na poti v Montego Bay.. še vedno Jamajka ;)

Vse se je začelo v torek, 31. maja. Zbudili sva se ob 6h se mi zdi in ob 7h šli proti bolnici na obisk k Sammi. Bila je bolje in izgeldalo je, kot da bo šla kasneje domov. Tam sva z Angie bili samo na hitro, ker sem jaz morala takoj ob 8h štartat proti Snow Hills. Tako smo se odpravle k njej domov, jaz sem vzela ruzak in šla proti glavni cesti. Takoj sem dobila taxi. Ljudje so se skoz menjali. .. no, da ne bo pomote.. tu taxiji niso tko, kot pri nas, ko imaš cel avto zase.. tu je tko.. da se puni (fila), dokler gre in zadas si vedno v 4! ;) .. in mi se vozimo in vozimo in kar nakenkrat mi voznik reče.. »Greš k Bianki?!« in jaz ja in on takoj ustavi.. jaz sem namreč pozabla gledat ven, da bi mu lahko rekla, kdaj naj ustavi, da bi mi ne blo treba preveč hodit... ma ben, malo hoje ne škodi ne :) In jz se lepo odpravimven iz avta na lahko naprej.. in.. ups.. kar brez ruzaka.. še dobro, da je bil taxi še tam :) .. kaka smotka :) kar brez ruzaka :)

Bianka je bla tam in Briggi tudi. Pri njej doma so itak že vsi kadili :) Jao, kako lahko že tko zgodaj in potem kar cel dan.. Malo smo debatirali in potem sme še šla kupit kredit za telefon. Pač spodobi se, ker sem itak imela namen telefonirat iz Briggijevega telefona.. ma glih 1€.. potem se naložimo v avto. Notri je bil tudi ta mali od Briggija, 4 letni fantek, Briggijev brat.. baje Jordan al neki tazga, Briggi in jaz in ko smo že teli it, avto ni štartal.. itak.. zgleda, da tu na Jamajki noben avto ne štarta, že ne neki štocaš po bateriji.. tako sta oba majstra neki tam tikala in.. ni užgalo... Kar neki časa smo bli tam.. ma kej češ.. Ku bi se reklo.. Jamaica time :)

Da je lahko avto upalil, so poklicali enega tipa, da je prišel z avtom zraven.. na baterijo so dali ščipalke in tako je zalaufalo. Končno smo lahko šli naprej. Na poti smo se mogli ustavit, da so neki zavezali baterijo in potem.. wa, in avto se je ustavil sredi vožnje.. ma kej tazga pej še nikoli... ma pole nam je ratalo it naprej in spet smo se ustavili, ma ta bot zato, ker je Briggi tel kadit.. in pole spet naprej do Montego Bay in končno.. ustavili smo se ob eni plaži in Briggi je šel prašat, kako lahko pridemo do Free port (del Montego Bay-a). Uni mu vse lepo razložijo in da gremo naprej in avto spet na štarta.. in ta bot prou zares ni tel štartat in niti ščipalke iz baterijo na baterijo ni pomagalo.. in kaj so naredili??? En tip je vzel ven baterijo iz svojega avta, jo obrnila narobe in jo dal tako, da so se une reči dotikale unih ta istih reči baterije v Briggijevem avtu in TaDaM, avto je spet štartal :) Tako smo počasi prišli do Free Porta in do placa, kjer živi Nicolas, še en iz couch surfer.

Briggi in ostali so takoj šli in niso ugasnili avta, za vsak slučaj :)

Tako se je začel nov set dnevov v novem kraju, Montego Bay.

v Port Antonio

Taxi ride do Port Antonia je bil zelo hiter.  Prispele sva 28.5., sobota popoldan.

P. A. Je lušno mestece ob morju, s sprehajalno potjo v marini.. kot Koper :) .... Ko sva prišli, ni bilo časa gledat na okoli pa tudi niti nisem imela želje neki lutat z ruzakom na hrbtu. Kar direktno sva šli do hiše, kjer je doma Jerry in Katy in kjer so že vsi bili tam.. Lauren, Tayler, Andy, Brad, Roz, Angie. Vsi Peace Corps prostovoljci. Vsi so se zbrali pri Jerryju ta vikend, da bi praznovali Angie-nin rojstni dan. Pekli so se mesni in vege burgerji in sladice. Njami burger!! Ampak mi naredimo boljše kot Američani ;)

Druščina je bila prijetna in na koncu smo se odločili, da gremo peš do marine, na promenado :) Najprej smo šli malo skozi mesto, kjer te itak opazijo.. tu es ne moreš skrit, da nisi od tu.. sploh si nisem predstavljala, kako je, da se ne moreš kamuflirat, da nisi domačin. Barva kože pove vse, pa tudi če bi tu živela 10 let, bi še vedno bilo isto. Tu delajo percej velike razlike kar se tiče kože. Kličejo te itak kar whitie. Ma, sej ni važno... V glavnem lepo se je bilo sprehajat po marini.. vse tiste lučke.. namreč, je bla tema... In potem smo prišli do enega lesenega pomola in jaz sem se ulegla in zaspala itak :) Kako pa drugače :)   .. in tko smo počasi šli domov. Eni spat k Angie, eni k Jerryju.

Pri Anglie sva bili jaz in Sammi in ko smo prišle v stanovanje, smo se kar zbudile in začele čvekat babje reči :) S Sammi sva planirali in pisali sporočila po couchsurfingu in potem končno šle spat.

V nedeljo zjutraj, so se vsi odpravili na raftanje s šlaufi po reki (7 ur), jaz in Sammi pa sva šli malo naokoli po mestu Prt. Antonio.

Ker sva te zadnje dneve precej jedle.. ma nisva bili mi2 krivi.. najprej Bianka in potem ta rojstni dan.. prou da ne moreš rečt ne hrani... no, rekli sva, da bova do večerje samo pili, če nama ne bo prehudo, da se tudi naše telo malo odpočije.

... počasi sva prišli do točke, kjer lahko vzameš taksi za it v Boston. Ja, v Boston ;) Bolj točno, Boston Bay. Lep kraj, laguna pravzaprav.. hiške ki stojijo na klifu.. lepo, res lepo.. pravzaprav edina laguna na Jamajki, ki ima kaj valov.. torej, če je kje kak surfist na tem otoku, je potem to tu.

Med tem, ko sem si že lepo uštimala nohtke na nogi, tam na enem ležalniku ob vodi, sem itak.. ugante kaj.. zaspala in.. začel je rosit dež in komaj sem imela čas si dat gor sandale in že je lilo.. hitro sva stekli po stopnicah gor v lobi tistih hišk.. Great Huts se reče.. Tam sva počakali, da je dež popolnoma ponehal. Ta čas sva si, ona z brisačo in jz z mojim pareotom, obrisale.. čez nekaj časa je dež ponehal in tako sva šli.. hdili ob cesti in ustavil je minibusič, ki nas je peljal (seveda za 120 jamaican dollars) do Port Antoniota... Čez nekaj minute hoje sva prišli do hiše Jerry & Khati. Vsi so še bili na reki, doma je bila samo Kati. In jaz, pridna in skrba kukr sem, sem šla v mojo boršeto, da poberem ven moj moker pareo in..  Na mesto, da bi bil v moji borški, je bil na kavču v Geat Huts. Ja kej.. če sem tela še imet moj super lep pareo iz Kostarike, ki je bil z mano oh in sploh skoraj da povsod, sem mogla it nazaj. In tokrat me je taksist kar tam počakal in potem peljal direkt pred hišo Jerryja in Kati. Vsaj to. Tam se je že kuhala kočerja in bila sem že prou lačna.. edino neki se je zgodilo.. Sammi je postajala čedalje slabša.. skoz je bla na wcu, vročina ji jezačela rasti.. Izgledala je vedno slabše... dokler se nismo odločili, da gremo na urganco.. Vsi so ostali doma, jaz sem šla z njo.. Čeprav jo osebno poznam šele niti ne 1 teden, se mi zdi, da sva dobri prijateljici.. tako, da sem čudila, da morem it z njo.. Do bolnice sva prišli s taksijem.. deževalo je in bila je tema... Na vrsto je prišla skoraj takoj.. jaz sem med tem časom čakala zunaj.. na kar so me čez nekaj časa poklicali noter.. da sem jo tudi malo mirila.. Čez nekaj časa povejo, da bo hospitalizirana. Prišel je en stric z vozičkom in vsi skupaj smo šli na oddalek.. Dolga soba... 9 postelj ob eni steni, 9 ob drugi... velik prostor z zavesami za zasebnost, ki so morale biti ves čas razgrnjene. Cela ta procedura je sigurno trajala kake 2 uri pomojem če ne več.. Nekaj časa sem še bila pri njej.. malo sva se še hecali in potem sem šla.. dokler danes nisem šla spet.. boljša je.. gre mimo in čez kak dan bo verjetno super. .. Zvečer, danes, ponedeljek 30, sva šli skupaj z Angie zvečer na obisk in že ker je bla prilika, smo se slikale :)

Želele smo slikati tudi kako izgleda soba.. nismo morale glih očitno slikat bolnice, da nas ne bi ostali postrani gledali, ma vseeno smo se potrudile, da je ratalo kaj z slike ;)

Na Kubi z delfini :)

Vem, ni za verjet ;) Sej tudi jaz nisem verjela, da bom kej tazga kdaj v življenju naredila.. Imela 2 delfina, ki me dvigneta ven iz vode! :) Pa da ne bo kdo mislil, kolk imam jz dobro ravnotežje.. Delfina sta bila tista, ki sta se premikala tako, da sta me držala v luftu ;)

Anna, jaz, delfin in Alenka.. delfin je pel in mi smo mu dirigirali :)

Če si želel lupčka, si poploskal po vodi in naštimal lice ;)

spet trojica :) oz kvartet :)

Na pot s Sammi

Jamaica je država, ki je zelo raznolika. Mesto, podeželje... hkrati imaš občutek, da so ljudje iz mesta.. iz določenih delih mesta popolnoma enaki ljudem na podeželje.. potem pa.. Ne vem.. v Elim, kjer živi Sammi, je pismenost 2%. Halo? 2%? Tam je vsakodnevna debata enostavno to, kaj se naokoli dogaja.. Šola je plus. Nekateri, večina staršev nima denarja, da bi plačala šolo oz prevoz v šolo otrokom in da bi svojemu otroku priskrbela kosilo in malico.. čeprav.. zakaj pa je ne bi nesel otrok s sabo v eni kozički? Hm... Ko sva s Sammi hodili po cesti in srečali mamo z otrokom (to se zgodo fulkrat), sva vedno vprašali, kako to, da ni v šoli oz če je bil v šoli.. in ne verjetno je, koliko izgovorov se da dobit, zakaj se ne gre v šolo, vključno z dejstvom, da pada dež! :) Ja.. če dežuje, namreč šola odpade. Malo je tudi zaradi zvoka, ki ga dež povzroči, ko pada po strehi.. ma.. ne vem jaz.... potem pa je še eno zelo pomembno dejstvo in sicer.. Oni verjamejo, da če jih dež ulovi in se tako potem zmočijo, da bodo zboleli.. in prav zabavno je slišat, ko jih srečaš po poti in ti razlagajo, da se slabo počutijo, ker jih je prej ali pa včeraj ulovil dež.

Otroci zelo radi prihajajo k Sammi. Malo tudi zato, ker ona lepo oz za naše razmere normalno tretira. Tu je mal več agresivnosti.. za živjo te kar malo oklofutajo po roku in otroke kar nekaj udarjajo za brez veze.. tako je ves čas kdo, ki pride mimo hiše in tako je tudi en dan prišla mimo Šenika in še ena pupka. Sammi je ta mali brala eno zgodbico, jaz pa sem Šeniki pomagala pri matematiki... Waw, sem prav presenečena, kako in kaj se otroci učijo. Veliko je pomnjenja in ponavljanja.. baje je to še dediščina britanskega učnega sistema, kar dvomim.. ampak.. Zdelo se mi je fajn, da sem ji lahko pomagala in da je potem na koncu razumela oz da je lahko rešila nekaj nalog sama, tudi takih kao malo bolj težkih. ... Samo za primerjavo.. ona je 9. razred, ampak naloge so bile za naš 7.

Na petek, 28. maja sva zjutraj.. skoraj čez 10, odšli proti Santa Cruz. Najprej sva šli oddat ruzake in nato na tržnico. Joj, kolk so meni vedno všeč tržnice!

Tam sem probala jack fruit, ki je absolutno boljše mrzlo, jamajško jabolko ohti iti in liči. Njami... kolk je liči fina zadeva! Vsakič, ko semv  San Joseju, grem vedno na eno ulicom, kjer lahko dobim sadje, ki je podobno ličiju in po okusu enako.

Potem sva šli na »avtobus«.. mini van, ki ga natrpajo do kraja, tako smo v vsaki vrsti, kjer naj nas bi sedelo 4 zelo na tesno, sedelo 5 in to vmes tudi velike želatinaste riti. Poleg mene na levi strani, je ob oknu sedel nono rastafari. Bogi nončko, kolk ga je stiskalo.. desno od mene pa smo bile bolj mehke gospe in.. ma jz si ne morem pomagat.. ko je toplo in ko se vozimo.. ma jz vedno zaspim in tokrat je moja glava padala na ramo gospe, ki je sedela na moji desni strani. Vsakič ko se je moj nos dotaknil rame, sem se zbudila in mi je šlo na smeh :) ker sem se spomnila Sammin post. Pisala je ravno o tem, kako je it z busičem. Stiskanje, glave sopotnikov ki ti padajo na ramo, otrok, ki ti ga kar dajo v naročje za ga pestvat celo pot.. :) Ha, sam tokrat sem jz bla tista, ki ji je padala glava na drugo ramo. .... Joj smo se stiskali! In potem končno je folk začel izstopat iz busiča in iz vsake vrste je kdo izstopil, tako da so v vsaki vrsti sedeli po 4 razen  v naši vrsti! Uffa! Ma potem se je vrsta pred mano začela sproščat in.. sem se presedla in takrat me je teta kar nekam grdo pogledala, češ da to ni moja vrsta, ma ni neč rekla ;) Še dobro.. ka se mi prou ne da se ukvarjat s temi na tak agresiven način. .. In končno.. Prispeli smo v Kingston in.. here we go again.. taxisti te vlečejo po vseh možnih koncih in skoraj da težijo, da greš z njimi. Še dobro, da Sammi zna »patua« in da jih kdaj zna poslat nekam... tako te vsaj malo bolj spoštujejo se mi zdi. ... S taksijem smo končno prislepi do postaje, kjer busiči peljejo do Port Antonio-ta in.. Uffa!!! Vozniki in tisti, ki ponavadi na busiču pobira denar, so tulili »Port Antonio, Port Antonio«.. ma prou uno agresivno.. ma.. tu je pač tako normalno.. sam ko ti tko zjajo, ne moreš niti razmišljat! Tako smo si kuple neki đank food-a in par juice bag (zmrznjen sok v najlon vrečki) in šle na bus in hvala bogu al vozniku, smo v eni vrsti sedeli samo 4! :) in to z malo večjo ritjo samojaz ;) Ha, to je bilo komot ;)

Poleg Sammi je sedel en stric, ki je poznal Bianko in nam točno povedal, kje naj gremo dol iz busa. Kraj je Snow hills.. ja.. Snow hills :)   Bianka nas je že pričakovala in naju za dobrodošlico objela z velikim nasmehom. ..  Ja.. kdo je Bianka ne :).. Bianka je host na couch surfingu. Ženska, ki še ni hostala nikoli prej, tako da sva mi2 njeni prvi gostji ever. Ona je en posebnež, ampak res :) Ženska, stara 39 let iz vzhodne nemčije, ki je potem živela v Berlinu, imela otroka s Somalcem in potem še z enim Jamajčanom (vse v Berlinu) in ker ji življenje na Jamajki ustreza, se je pred 8 leti preselila najprej v Port Antonio in nato pred 4 leti na Snoh wills (blizu Pt. Antoniota). Ta starejša hčerka je sedaj v Nemčiji v srednji šoli in ta mala, 11 let je še z njo. In.. ona zares živi Jamajški lajf. Kadi non stop in tudi kej spije in to vse pred ta malo in vse skupaj zgleda tako normalno. Živi v skromni bajtici, pravzaprav v normalni za te razmere in to ti da mislit.. v kakem luksuzu mi živimo, ne da bi ga zares potrebovali oz vse tisto, kar imamo, niti ni tako nujno. Meni prav nič ni falilo pri Bianki doma. Imela je 3 postle in z eno rjuho ločeno, kjer je kuhala. Prav zadosti in itak je tu toplo in večino časa lahko preživiš zunaj. Tuš je imela uštiman zunaj – prav zares tuš. Vrata »tuš kabine« so bila vrata hladilnika.. mi je prav žav, da nisem slikala :) in wc.. no, če greš lulat, narediš kar okrog bajte in če ti ne gre za kakat naokoli v naravi, greš čez cesto v wc od bara, ki pač je, kakršen je, ampak je wc ;)  .... pred bajto je internet caffee

Ena trgovina ima wi-fi in na momente lovi tja gor do njene bajte.. seveda se moreš vsake tolko premikat, da uloviš eno črtico, ma gre ;)  Tako sem od tam lahko postala še ta zadnje poste od Kube ;)

Plac, kjer sva mi2 spali.. Evo in tudi tega nisem poslikala od zunaj! Ma ku da bi prvič potovala!  .. no ta plac je bodoča kuhinja. Tam bo fant od Bianke, rasta Dwayne, prodajal kuhano hrano. .... ko sva prišli, nam je Bianka pokazala to »trgovinco« Dejmo rečt 3m za 3m. Notri je bil en jogi in ena hamaka in en velik tank vode, za se umivat s kangulo (vedro). Super je uštimala. Ampak ko sva prišli tja, so bila okna odprta in zgledalo je, kot da je to vedno odprto in ona je potem še rekla.. ne se sekirat, je varno. Tam sva pustili ruzake – dvojna vrata odprta + 3 okna odprtra in pripombna, da je varno.. mhm.. Ma očitno je bilo res, ampak jaz sem res že v mojih mislih videla, kako folk hodi naokoli z mojimi cunjami :)  Čez nekaj časa nam je dala ključ in tako smo vsa vrata zaprli in prav tako okna... Ko sem vidla, da se da okna zapret, sem bila prav vesela, ampak vseeno, laptop, pašaport, elektronsko zobno ščetko in fotoaparat sem še vedno nosila za sabo v moji barški.

Mislim, ko sva prišli, nam je dala za jest in za pit. Ma kaj češ več? A ni CouchSurfing zakon? Poleg vsega tega ti tudi omogoča, da spoznaš ful ljudi in različnih koncev sveta in tako, če imaš connection z osebo, lahko postaneš prijatelj.. tako imaš potem mrežo ljudi, ki jih poznaš, skoraj povsod.

Zvečer smo se odpravli ven. Bianka je najprej šla v nabavo.. ne bom niti omenla, kaj je šla kupit poleg pepsi :) Tako.. v lajf v »bar«, kjer sediš zunaj, kjer vsi kadijo, kao plešejo – mogoče samo 1. Tam ti sigurno pride kak tip sedet zraven in ti pravi, da kolk si lepa in da bi te rad bolje spoznal. Vsi začnejo z istimi frazami in.. ko se mi ne da govort, kar rečem, da ne razumem ;)  .. in Bianka nas je nekaj naučila.. da moreš bit s tipi, še posebej s takimi, kot so tu, kar nazaj agresivna, sicer te ne spoštujejo. Pa še to je rekla.. da je treba tipu, do katerega ti prav ni ne vem kaj, kar rečt, da če hoče govort s tabo, naj gre po pijačo in da si povrh vsega še lačna. .. vsak dan se neki novega naučima a :)  .. Bianka je character :) njene štorje z barko, delo, njene zgodbe o tipih, porokah.. :)

En zanimiv detajl.. zjutraj za zajtrk smo vse bile v hiši in ko je Bianka rekla, da sem všeč enemu njenemu prjatlu (itak smo vse belke vsem všeč), je mene glih ena mravlja ugriznila na stopalu in sem kar skoraj bruhnila vodo (namreč sem pila) ven :) Vse skupaj je izpadlo, kot da se mi je uni tko zagabil :)

Potem smo v soboto zjutraj oz dopoldan, po močnem zajtrku, šli na reko. Čudovita narava.. kot bi bila džungla..

Tam smo bile jaz, Bianka, Sammi in Lilly. Potem sta prišla še Biankina 2 prijatelja. Seveda sta prinesla nekaj za jest in za pit. Ha! Jih je super zdresirala a :)

Tu smo se malo ofrišali, nekaj pojedli.. če bi imela žajfo s sabo, bi se tudi umila.. Bianka in Lilly sta se... Ful je lepo ob tej reki.. res.. Narava je čudovita in mirna..

Ker je bil čas, da se vrnemo, smo šli proti domu, tam spet nekaj pojedli in počakali, da je prišel ljubi od Bianke, rasta Dwayn :)   in rsta Dwayn je Bianki prinesel pol kila suhe tiste reči, ki jo imajo radi Jamajčani..  Hard količina za jo videt v živo. Ma ben.. verjetno to bo za tisto bajto zadosti niti za 1 mesec. Oni vejo, kako in kaj ;)

Ko smo bili nazaj in preden smo jedli, smo Bianki pomagali ribat kokos, ker je tela kuhat ne vem že kaj v kokosovem mleku.

Tako smo se počasi poslovili od Bianke in njene druščine in šle naprej v Port Antonio.

Prihod na Jamajko

U.. začelo se je vse še preden sem sploh prišla na Jamajko.. izgledalo je, da bom morala prvo noč bit v hotelu, ki stanejo vsaj 50 dolarjev na noč + prevoz iz letališča.. uffa... kar preveč.. ma.. ko sem bila na otoku Cayman Island :) je bil na letališču internet in tako sem šla vse prečekirat in glej ga zlomka.. en CS host (couchsurfing) mi je odpisal, da me lahko pride iskat na letališče in da sem lahko pri njemu. Kar oddahnilo se mi je.. poklicala sem ga preko skype-ja in tko sva se zmenla.. končno sem imela plac za prvo noč.. potem pa le grem na avion in pristanemo na Jamajki.. in.. itak.. nisem imela ne vize ne naslova od Christopherja.. namreč, če češ it v katerokoli državo, moreš imet en naslov, ki ga napišeš na kartonček ob vstopu v državo. Tako so me najprej poslali delat vizo v pisarno.. tam so vsi govorili »angleško«.. hja.. PATUA! (tako se vsaj izgovori).. in ker nisem vedla, kaj mi teta v pisarni pravi, me še čudno pogleda in me praša (tokrat sme razumela) »Do you speak english?« ... Hm.. ne vem, če veste, kako zgleda »jaman angleščina«?! Ma kukrkoli, vse se je izšlo in tako potem tudi klic Chrisa, da sem dobila njegov naslov. ... bla sem edina, ki je še imela za izstopit iz letališča.. in ko enkrat izstopiš tu v Kingstonu, ni več vhoda noter.. torej.. neka kao čakalnica s streho zunaj pred letališčem.. Chris naj bi pome prišel ob 10ih zvečer.. ampak.. prišel je skoraj 5 minut za tem, ko sem jaz prišla ven iz letališča :)

In... pri njemu doma me je čakal krožnik.. večerja..

In da ne omenim stanovanje.. ful lepo opremljeno.. vejretno ista kvadratura kot kjer jaz živim, ma super uštimano, res...

Naslednji dan pa.. ponedeljek, 23.5... turca po Kingstonu. Kolk je lahko CS zakon! Vozili smo se skoraj po celem Kingstonu

Ob parku je bila tudi ena taka, ku bi rekla.. ošterija? Mhm.. ma ne.. v glavnem, tam se lahko kupi hrana in delali so na način jerk. Torej.. žerjavica spdoaj, potem so veje (debelejše) in na njih je meso... in meso naj bi pridobilo malo okusa od lesa.

Kar pogosto se lahko vidi poslikane zidove.. itak, Bob Marley...

Čez nekaj časa pa sva šla s Chrisom iskat Darel in nato do Carl-a, njegovega strica. Wa! Ta ima tudi super opremljeno stanovanje! In tam so me povabli na kosilo.. njam njam :)

Darel mi je potem še meni uštimala nohte na roki.. ma.. ku pravijo.. šenkanemu konju se ne gleda zob.. sam... ok.. je blo fajn :)

Naslednji dan, v torek, me je Chris zjutro peljal na avtobusno postajo. To funkcionira tako.. avtobus (minibus) gre naprej, ko se napolni.. nič prej.. tako sem jaz sedela noter več kot 2 uri.. ampak.. po 2,5 ure vožnje potem, sem le prispela do Sammi, do druge CS.

Ko sem prispela na pravo parkirišče, sem posikala Taxi in prašala za it v Elim.. nakar me vidi ena ženska in reče.. »Greš k Sam?« .. in tako me je spakirala v avtu.. tako sem prispela direkt do hiše od Sammi.

Ona živi tu sama in je preko Peace Cor.. ena ameriška prostovoljna organizacija. Če greš preko njih, program traja 2.5 let in sedaj njej manjka še 1 leto.

Prvi dan sva potem takoj šle se nekam kopat.. v en konc, ki se mu reče blue hole.. ma.. niti ni tako blue.. ma ni važno. Z nami je bil še en otroček in na poti smo srečali še 2 pupi.. tako smo skoraj vsi šli v vodo.. jaz in Sammi v kopalkah, ostali kar v oblekah.. in..

In... vidli smo tisti tubo tam (cev).. in..hm :)   ideja za tobogan :)   Vse lepo in prav.. je uspelo ja.. ma kej ka je bla na drugem koncu v vodi bodeča žica... in zdej.. ja.. moja rit je zdej podrsana :-/

Naslednji dan, v sredo, sem šla z njo v šolo.. govorili smo o kontinentih in od kje sem jaz doma.. in itak še ostale reči.. ampak.. to je bila srednja šola in.. ja pač.. livel je malo drugačen in ne vem niti, če bi pisala.. ampak tu otroci ne hodijo skoz v šolo.. ker starši nimajo denarja za kosilo oz za jih dat na avtobus.. tako da nekateri hodijo v šolo samo parkrat na teden, nekateri pa vsak dan.. pismenost v tej pokrajini tu je zelo nizka.. baje samo 2% ..skori noben ne zna brat tu.. ostali predeli Jamajke niso taki.. ta del je res bolj bogi..

Popoldne sva pol odšli v Accompong.. kraj v »hribih«, kjer so še takrat, ko so tu bili sužnji, zbežala ena skupina sužnjev. Poimenovali so jih »Marons«

Kraj je čudovit.. kot džungla.. kraj, kjer smo potem spale je čisto na vrhu s čudovitim razgledom.

Hiške sem pozabla slikat.. ma v glavnem.. vse je lepo..

Je blo prow lepo spat tako, kot v divjini.. v bistvu niso prave hiške.. je streha in nekako količki.. pod streho pa je šotor s posteljo.. glasovi ponoči.. živali... :) pogled skozi »okno« šotora na zvezdnato nebo... WAW!

Annin zaden dan v Havani

 

Prispele sva v Havano direkt pred dom.. no ja.. tam, pri Ramonu, kjer smo že bivale na začetku. Ampak.. ker sva bili lačni, sva kar z ruzaki šli še ene 3 bloke naprej na pico.. na eno izmed tistih malih placov, kjer se prodaja pica na ulici. Njami!  ..in potem k Ramonu (če je kdo pozabil, to je lastnikovo ime).. ko smo potrkale, sta naju pričakala oba Ramona (namreč še si je Ramon.. on dela pri tatu itak).. Ta malega bom klicala junior ;) Ramon mi je začelel vse najboljše in mi dal rum :) Rekel je, da naj se gremo razložit, da potem nazdravimo. Junior je še prinesel vrnice v flaški. :)   .. ma.. prou lepo je dobit toliko pozornosti, ko maš rojstni dan :)  

... bi dala kako sliko, ma so bile narejene s fotoaparatom od Anne...

Preden sva zvečer šli ven, sva šli še enkrat na pico na isti kraj in itak so se naju spomnili.. jim je kar šlo malo na smeh.. in naslednji dan, preden je šla.. spet tam na pico in.. takrat pa so se res začudli in se smejali :)

Tako je Anna šla in... pozabla telefon na nočni omarici... še dobro, da je Ramon mel telefon od taksista in tako smo zrihtali, da so prišli nazaj in tako je Anna šla domov s svojim telefonom.

Havana... kar tako malo.. na splošno

Havan je glavno mesto, itak.. sej to se ve, ne.. Mesto je ogromno, veliko je ps ps.. med seboj se tako kličejo.. ps ps, guapa, taxi it itd..

Sicer je mesto ful lepo in zanimivo... povsod so slike Che Guevare, povsod so napisi.. kot po veli Kubi.. ogromnoporpagande na vsakem koraku.

Vinales

Mo, to pa je bila dolgpot! Od Santiago de Cuba pa do Vinjalesa (.. Vinales se napiše z N s tildo.. ma ne vem, kje naj ga najdem..) V glavnem, štart je bil ob 7.30 zvečer. Zjutraj približno ob 6h smo prispeli v Trinidad in tam vzele bus za Havano.. uf.. prišli sva glih za čas kosila nekako. Tam sva imeli nekaj ur in šli sva v restavracijo na avtobusni postaji. Tam nas je lepo sprejel (baje) lastnik restavracije. Naj bi bili neki bratje lastniki no.. dobile sva najboljše kosilo do zdej. Meso je blo glih prav pečeno in..itak.. tip nam je »zrihtal« plac, kjer lahko bivamo v Vinalesu – itak, pri njegovi sestri. Hm.. tudi una teta iz Santiago de Cuba je povedala svoji »prijateljici«, da pridemo v Vinales.. Tako, ko sva prišli v Vinales z busom, je že bilo en kup ljudi tam z imeni in slikami hiše. Una teta, ki naj bi imela naši imeni (tista, ki je imela veze z uno iz Santiagota), je falila napisat imeni :) Ona je imela Vesna in Alenka :) Oni2 pa sta še ostali tam v Santiagotu, tako naju je »dobila« Tamara – sestra unega iz restavracije. Ampak.. njen plac je bil popolnoma zaseden in tako smo bili pri njeni sosedi. Ok. Jaz sem še malo umila cunje in šli sva ven, v lajf :)

Hm.. ne da je blo ful kam it ne.. Vinales je ena vas med hribi.. ampak ti hribi niso taki kot naši ;) ti hribi imajo palme.

Šli sva ven do enega bara preverit, kake mojitote delajo tu in.. ni slabo. Tako sva za podlago vzeli še eno mini pico in.. itak.. dobili sva ponudbo za plesat. Anna se je modro izognila tako, da je fantom povedala, da sem jaz tista, ki zna plesat salso. Hm! Ma kaj, meni je prav kul plesat in tako svo oz smo kar vsi, še z našima soplesalcema, šli v »disko« - bar na odprtem, ki je imel muziko v živo.  ...... In.... ni za verjet, ma sta nam 2 kubanca častla birco! Ja! In to prav zares!

Drugi dan pa mi lepo ustanemo, pojemo zajtrk z zamudo in gremo s konji na turco.

Ma ti konji so se mi prou smilili.. tko suhi.. same kosti.. in nobene moči...

Okolje je bilo čudovito in če bi lahko, bi uploadala kar vse slike, ma ne gre.

Na poti je bila tudi ena jama.. in tako smo šli noter.. hm.. ma ja no.. se je blo ok.. ma če bi mi Slovenci znali prodajat naše naravne znamenitosti tako, kot vsi ostali po svetu, bi lahko vsi živeli samo od turizma ;)

Za tem smo šli k stricu, ki je imel doma tobak. Postrezu naju je s kokosom z rumom, se pravi naravni malibu :)

Potem pa je stric še zvil eno cigaro, da smo lahko videle, kako to zgleda.

In itak tura po Kubi ne bi bila popolna, če ne bi tudi me2 poskusile te cigare.

Anna je še kupla cigare. Izgeldala je super cena, ampak kasneje se je izkazalo, da jih je dvojno preplačala.. uffa ti kubanci!

Ko sva se vračali domov proti Tamarini hiši, sva srečali na poti Ronbertota, enega izmed naših plesalcev. Začeli smo govorit, kako je pri Tamari in ugotovile, da nas tudi ta češpla overčarđa glede na nizko sezono. Uffa! Tako nam je on pomagal najst en bolj poceni in lušn plac in tako smo prišli do mame Manzane. :)

Tako sva z Anno, ne da bi pri Tamari kaj slutili, odnesli vse reči dol k Manzani. Tam sva imeli čudovit razgled in mir in najino hiško.. predvsem pa vrata za wc in kopalnico, kar je pri Tamari manjkalo.

Ha.. pol.. pol je blo treba it k Tamari povedat, da mi2 sva si izbrali drugi plac za naslednje 3 nočitve. Bla je kar malo jezna, ma kaj.. če je tela pa preveč od nas in pole je pej dobila neč.. kdor visoko leta nizko pade, pravijo. ;)

Jaz, Anna in mama Manzana

17.5. smo šle na izlet na Maria la Gorda. Vožnja z busem je blo 3 ure v eno smer..ufff... ma kaj.. bo že.. ko smo prišli tja, se je Anna šla potapljat. Jaz sem šla z njimi na ladjo in bla edina, ki je samo šla na okoli z masko – snorklat. Ves čas so me spraševali, če bi se šla potaplat... in ko so potapljači prišli nazaj, mi je en inštruktor dal en uni tubo, ki gre iz bombule za dihat in plavala sem z njim pod vodo.. potem pa, ko je Anna prišla nazaj, so mi oblekli njeno »opremo« kar v vodi.. Wa! Absolutno nekaj, kar sem tela še ponovit.. ma to je trajalo samo za minuto..

Potem pa...  smo prišli na kopno in lasnik je bil tam.. govorilo smo in ker sem jim dala vedet, da je čez 1 dan moj r. dan, so mi ceno potopa, ko je ves čas inštruktor s tabo znižali iz 45 na 20 cuc-ov... kar je precej super cena. Tako sem šla plavat celo uro.. pod vodo.. med koralami, barvanimi ribami, ogromno ribo, spužve, vetrnice... itd itd.. ne znam opisat, ker je bilo preveč lepo. Inštruktor je rekel, da mi gre dobro in da nič ne paničarim, čeprav je bilo to zame prvič. Rekel je, naj bo to njegovo darilo zame. ... in absolutno bom en dan še letos šla delat tečaj al certifakt..

Tudi na ta dan smo šle ven plesat, kot do sedaj vsak večer in zjutraj, na 18.5.... Se Anna vrže pokonci, reče po špansko feliz compleano in mi da pivo v imenu vseh bab:) in potem mi reče, da je izlet v Cayo Levisa darilo od vseh.. od nje, Vesne in Alenka. In pupe, še 1x hvala!

Pri zajtrku je mama Manzana prinesla čestitko z željami. Potem pa sva kar hitro šli na bus za Cayo Levisa.. in tam vzeli ladjico in prispeli na ta kraj.. prva karibska plaža.. bela mivka v prahu, modro morje, nebo brez oblaka..

Kosilo je bilo odlično.. jedle sva špagete z eno super njami omako!!!!!  In na koncu, peden smo se spet vkrcali na ladjico, je začelo padat.. ma ne samo padat.. lilo je in ni telo nehat!! Ma pole je le nehalo in šli mso na barko in tako nazaj v Vinales, kjer nas je mama Manzana pričakala z večerjo.. tako, kot jo oni običajno pripravijo za domače, ko imajo r. dan.. seveda je bila tudi torta in to je bilo presenečenje z njihove strani :)

Ko sva že vse lepo pojedli, se je najprej Anna in potem še jz šli stušat, da greva ven.. na kar.. ko sem bila pod tušom, pre Anna v kopalnico in pravi, da je prišel uni naš plesalec in to z roza torto! Njej je šlo ful ful na smeh, ker sem dobila 2 torti in glih kako uro nazaj sem ji razlagala, da kako jz nisem glih od tort :) No, tako sem, pomojem da prvič v življenju dobila 2 troti :) kar niti ni tako slabo :)

Zvečer sva šli še itak plesat, tako da je bil dan popoln ;)

Naslednji dan pa... Anna je dobila eno čudovito idejo in sicer, da gremo počakat Vesna in Alenko, kjer ustavi bus.. namreč tam bo sigurno veliko domačinov, ki bodo poskušali dobit turiste za jih peljat domov v njihove casa particular.. tako smo napisale list z njunimi imeni in se greble oz jz sem se, med domačini :)

Alenka in Vesna sta se prav lepo nasmejali ;) poleg tega pa so se domačinke spraševale in bile začudene, da kaj je zdej to, da zdej že turisti hodijo čakat na turiste in jim kar ni blo jasno, da imam jz svojo hišo v vinalesu :) (mislile so, da sem tako kot one, šla čakat na turiste, da bi jih peljala v svojo casa particular.)

Tako sva se jz pa Anna pozdravle z Alenko in Vesna in šle na bus proti Havani.

Še ena reč iz Vinalesa je el mural de la preistoria